Nedelja, 6. 6. 2010
Tit Podobnik
Tokrat obzorja razširjamo s kitarsko legendo arabskega sveta Omarjem Khorshidom in njegovimi posnetki, ki so pred kratkim izšli pri Sublime Frequencies. (v celoti!)
* Ime Omarja Khorshida je globoko vrezano v polje orientalske kitarske godbe. Lahko bi celo rekli, da je za egipčansko kitaro Omar Khorshid približno tako pomemben kot Vigen Derderian za iransko pop glasbo, a na tem mestu je to ponujeno zgolj kot oris, ne kot neposredna vzporednica. Dejstvo pa je, da sta oba akterja svoji domovini približala ščepce zahodnjaških glasbenih stilov, pa naj bo ta termin v oddaji Razširjamo Obzorja še tako obrabljen. Vseeno je te vplive vsaj pri Omarju Khorshidu potrebno razbirati sila osredotočeno, saj na površini ni dvoma od kje prihaja.
Omar sicer sprva kitare sploh ni maral, razlog za to pa je navedel kar sam, in sicer je bila v njegovih mlajših letih zanj enostavno fizično prevelika. Pri devetih se je prvič soočil z učenjem instrumenta, zven klavirja in violine pa sta mu bila najbližje. Ko je na radiu slišal Elvisa, ga je njegova energija tako prevzela, da je v hip spremenil mnenje in svojega očeta, sicer dobro situiranega filmskega direktorja fotografije, prosil, naj mu kupi kitaro. Starša sta željo zaradi Omarjevih študijskih obveznosti zavrnila, a uspelo mu je prihraniti nekaj denarja in kmalu si je kitaro priskrbel sam ter večino svojega prostega časa presedel ob ubiranju strun. Zanimivo je, da je tudi Omar, kot vrsta kitaristov, sprva igral zgolj po posluhu. Šele kasneje, v najstniških letih, se je zavedel prednosti poznavanja glasbene teorije in se vpisal na grški inštitut za glasbo, kjer je izjemno hitro napredoval. Pri sedemnajstih je bil tako na omenjenem inštitutu že predavatelj, a so inštitut zaradi smrti dekana kmalu zaprli. Študij je vendarle nadaljeval na daljavo v Londonu.
Leta 1966 je ustanovil svojo prvo skupino Le Petits Chats, v kateri ga je slišala igrati Oum Kalthoum in ga povabila v svoj orientalski orkester. Sicer je to pomenilo, da je raziskovanje zahodnih glasbenih praks moral zamenjati za arabsko, a tu se je pričel njegov vzpon med tamkajšnje zvezde. Kasneje je igral tudi v orkestru Abdela Halima Hafeza in do leta 1973 oba vokalista spremljal na kar nekaj posnetkih in živih nastopih. Leta 1973 je odšel v Libanon, takrat oazo Bližnjega vzhoda, kjer je docela zacvetel. V tem obdobju je tudi po njegovi zaslugi kitara postala standarden instrument v orientalskem orkestru.
V Bejrutu je pod produkcijsko taktirko Nabila Moumtaza posnel vse obstoječe avtorske skladbe in plošče, iz tega obdobja pa so tudi skladbe, ki jih najdemo na tokrat obravnavanemu ploščku Guitar El Chark. Ljubezen do Libanona je Omar vedno rad poudarjal, tam je igral tudi v treh filmih ter se poročil z domačinko. Vprašanje je, kaj vse bi še uspel v Libanonu ustvariti, če te države leta 1975 ne bi zadela državljanska vojna. Tako je bil prisiljen svoje delovanje preusmeriti v Sirijo in kasneje nazaj v rodni Egipt, kjer je kariero glasbenika in igralca nadgradil še s pisanjem filmske glasbe. O njegovi slavi najbolje priča podatek o nastopu v Beli hiši septembra leta 1978, ko sta po pogovorih na Camp Davidu pred očmi Jimmyja Carterja Anwar El Sadat in Menachem Begin podpisala egipčansko-izraelski mirovni sporazum.
Omar je med svojim življenjem preživel več poskusov atentata, zaradi česar tudi njegovo smrt spremljajo sumljive okoliščine. Leta 1981 je pri komaj 36-ih letih preminil v prometni nesreči ter s tem veliko prehitro zaključil svojo življenjsko in glasbeno pot.
Guitar El Chark ponuja dober vpogled v Omarjevo glasbeno ustvarjanje, saj je na dvojni vinilni izdaji moč najti kar 83 minut materiala. Sicer je danes moč kupiti kar nekaj njegovih cedejev, vključno z vsemi tremi edicijami Belly Dance with Omar Khorshid, ki mu s svojim naslovom delajo morda tudi malo krivice. Gre namreč za precej več kot zgolj za kuliso trebušnemu plesu, čeprav se ga človek ob poslušanju seveda ne bi branil. Če se vrnemo na Guitar El Chark, poslušalca Omar že ob uvodu povleče v svojo značilno "surf" kitaro in skozi instrumentalne skladbe pogosto rabo mooga in sintesajzerjev. S tem ustvari sicer orientalsko vzdušje, a z nekim znanstvenofantastičnim, "nareverbanim" okusom. Kvaliteta posnetka je tolikšna, da bi ji nemara le stežka pripisali takšno starost, saj je zvočna slika izrazito čista. Med preigravanjem tradicionalnih aranžmajev kot tudi skladb sodobnejših egipčanskih skladateljev, pa Omar kompozicij ne spusti iz primeža svoje kitare, ki je vseskozi v ospredju. In tega mu ne gre zameriti, saj barko med Bližnjim vzhodom in Zahodom spretno krmari.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >> Re: OMAR KORSHID:Guitar El Chark (Guitar of The Orient) (Sublime Frequencies, 2010)
dino [03/06/2010]
hell yea!!! bomo poslušal
odgovori >>