Pred koncem sezone se je Mestno gledališče odločilo za postavitev zanimivega, lani tudi z Grumovo nagrado ovenčanega, dramskega besedila 5fantkov.si Simone Semenič. Naslov, ki nalašč parafrazira pogrošne instant komedije našega časa in prostora, pa v svoji vsebini prinaša vse kaj drugega.
Pred koncem sezone se je Mestno gledališče odločilo za postavitev zanimivega, lani tudi z Grumovo nagrado ovenčanega, dramskega besedila 5fantkov.si Simone Semenič. Naslov, ki nalašč parafrazira pogrošne instant komedije našega časa in prostora, pa v svoji vsebini prinaša vse kaj drugega. Besedilo brez pompozne moralke izpostavi prerez navidez nedolžne otroške igre, v kateri kot kokon počivajo zametki resničnega sovraštva in nasilja aktualne družbe hkrati z vsemi posameznikovimi strahovi in fantazmami.
Režijsko Jure Novak radikalnejših posegov v sam tekst ne dela, ohrani ga v celoti skupaj z idejo, da gre za »igro za pet igralk s prologom in epilogom«. Ravno tej oznaki se Novak posebej posveti. Vseh pet igralk namreč nastopi v poudarjeno feminilni opravi, ki nikakor ne želi zabrisati realnega spola v prid fikciji vloge; razvidna distinkcija v spolu je pomembna predvsem zato, da dejstvo same igre vseskozi pušča transparentno. Tako je v avtoreferencialni zanki, ki je vpisana v samo besedilo, to dejstvo igre ves čas poudarjeno: igralke igrajo igro. Gledališka igra (se) igra otroško.
Vsaka izmed petih odraslih igralk najprej opisno predstavi svoj lik, enega od petih po mučenikih poimenovanih petošolcev. Po predstavitvi okvira se njihova jedrna igra lahko začne. Gre za fantovsko igro, ki je že kar brutalna, njihov jezik pa nadvse vulgaren, a ne gre za nekakšno pretiravanje, ki naj bi didaktično prikazovalo skrajne učinke v resnici nedolžnega otroškega igranja. Tovrstno situacijo bi vam v zvezi s svojimi varovanci verjetno opisala praktično vsaka učiteljica podaljšanega bivanja v povprečni osnovni šoli.
Najprej se igralke-fantki igrajo boj superjunakov. Število teh s sodobno medijsko propagando konstantno narašča in pridno krepi tudi zaželeno potrošniško slo mladih fantičev. Hkrati uhaja tudi možnost zdrave identifikacije z enim junakom, ohrani se zgolj skupni faktor vseh, ki je seveda čisto nasilje. Ko so vsi superjunaki mrtvi brez razloga, sledi igra »mama in ata«, imitacija družinskih odnosov, kjer prav tako dominira kar najbolj brutalno nasilje, ki ga malčki v igri sicer karikirajo, a brez dvoma ima ta imitacija realno osnovo.
Tu se jasno izriše najbolj pomembna dimenzija vsake igre, ki pravzaprav ni tako nedolžna in fiktivna, ampak vedno sloni na imitaciji nečesa resničnega. Otroška igra ni zgolj nedolžna okupacija otrok, ampak osnovni poligon, kjer se strukture družbenih vzorcev prenašajo na tiste člene družbe, ki do njih še nimajo nobene kritične distance.
Naši fantki se navzamejo tudi homofobije, v igri uprizarjajo stereotipe in poustvarjajo videno nasilje. A igranje ustvarja tudi daljico užitka, ki se pne od vloge mučitelja do vloge mučenika in išče svoje sidrišče ter tako libidinalno zaznamuje malčkov prihodnji jaz. Preden zvoni h kosilu, se fantki igrajo še zadnjo igro, nekakšno sodobno verzijo »Nemcev in partizanov«: harekrišnovce in vojake. Pri vprašanju sovraštva do nerazumljivega drugega po znanem domačem vzorcu tokrat ni dvoma, kdo bo igral vlogo iztrebljevalca. Seveda nihče od dečkov ne želi biti »pičkica«, tako da v vlogi harekrišnovcev na koncu pristanemo gledalci in v njihovi domišljiji brez kakršne koli vesti prav vsi do zadnjega umremo.
Razmeroma majhen, skoraj prazen oder se sproti polni z minimalnimi pripomočki, takšnimi, kot bi jih uporabil otrok v improvizirani igri. Kreda sproti zarisuje sceno, bojni pripomoček je kar trak za ključe, cev speljana po steni odra pa postane plezalni pripomoček. Tudi igralkam v dinamični igri uspe popolna transformacija v mentaliteto desetletnikov.
Hkrati je s samo spolno in starostno razliko vseskozi prisotna realnost, igra v igri, ki se razplete z vnovičnim izstopom iz vloge. Tudi pri izstopu iz vloge so igralke vseeno del neke reprezentacije, čeprav igrajo zgolj same sebe. Iz te pozicije na koncu za zaokrožitev okvira podajo verbalno sliko svojega lika kot odraslega človeka – začuda noben od teh likov ni pretirano devianten, vsaj v pričakovanem smislu, ki bi sledil logiki njihovih otroških iger, ne.
Vsak otrok torej nekako »zraste gor«, kot bi rekli. Seveda v njegovi otroški igri niso zastopana že vsa njegova prihodnja obnašanja, a igra ga formira, skozi fiktivni kanal ga pripelje v realno življenje. Tudi gledališče kot igra je na nek način materializacija nostalgične želje po izstopu iz realnosti a hkrati želja po še pristnejšem vdoru vanjo. Vsaka igra, takšna ali drugačna, je bodisi pobeg v fantazme ali pa pred njimi. Vsekakor pa bi zanjo težko rekli, da je samo igra. Zdi se, da je še pred vsakršnim moralnim sporočilom to tisto, kar želijo »fantki« zares povedati.
Igrala se je Pia Brezavšček.
Komentarji
komentiraj >>