* Mike Patton s svojim najnovejšim solo projektom Mondo Cane znova ubira nova čudna pota v svoji bogati glasbeni karieri. Tokratni projekt je v osnovi velik poklon njegovi drugi domovini Italiji, kamor ga je odvlekla življenjska pot pred dobrim desetletjem. Mondo Cane je ljubezensko pismo glasbeni zapuščini te pisane dežele v osrčju Mediterana in posvetilo ženski njegovega življenja, kakor se sam izrazi v spremljajoči knjižici. O intimnih razlogih za nastanek te plošče na tem mestu ne bi preveč razpredal, lahko pa naštejem nekaj dejstev, ki so povezana s spočetjem tega projekta in datirajo že tri leta nazaj.

Vse skupaj se je začelo pozno pomladi leta 2007 v Italiji, od koder tudi izvirajo posnetki uporabljeni na plošči Mondo Cane. Skupaj s 65-članskim orkestrom je Mike Patton v vlogi vokalnega solista takrat uprizoril nekaj živih nastopov, katerih amaterski posnetki so se kmalu pojavili na spletu in poželi neverjeten odziv. Odmeven toda izredno drag projekt je doživel le nekaj ponovitev, med drugim denimo v Amsterdamu, zato pa je ostal zabeležen na spletnih video portalih. Kmalu zatem je Patton napovedal izid uradnega albuma, ki je luč sveta ugledal šele letos, točno mesec dni nazaj preko njegove založbe Ipecac Recordings.

Polizani kameleon Mike Patton se je za projekt Mondo Cane prelevil v čisto pravega popevkarja italijanskih kancon iz zlatega obdobja San Rema. Mina, Gino Paoli, Fred Buscaglione, Nico Fidenco in ostali zaživijo v novi preobleki, ko se jih skupaj z orkestrom „Filarmonica Arturo Toscanini" in zborom „Corali di Torino" loti naš boter čudnega. Osnovna ideja pri ponovni oživitvi skladb, ki so praktično del življenjskega soundtreka vsakega Italijana v enaki maniri kot slovenska popevka pri nas, ni bila nostalgične narave, temveč se je tega lotil z namenom, da bi z moderno avanturistično reinterpretacijo znanih skladb pokazal, kako zelo vitalna in pomembna je ta glasba še danes. Velika mera spoštovanja do originalnih izvedb iz zlatega obdobja italijanske kancone se kaže v dokaj vernih izvedbah izvirnih skladb, v katerih se Patton skupaj s soaranžerjem Danielejem Luppijem ne poslužuje destruktivnih posegov, ki so bili sicer značilni za mnoge njegove dosedanje projekte, temveč le malenkostno posega v originalne aranžmaje. A še vedno ravno dovolj, da glasbi pridoda kanček značilnega pattonovskega duha.

Projekt Mondo Cane je za Mikea Pattona pomemben ne samo na osebni ravni, temveč tudi v glasbeno razvojnem smislu. Skozi njega se je namreč priučil, kako delati s čisto pravim orkestrom pa tudi, kakor neverjetno se že sliši za pevca njegovega kova, kako izstopati kot vokalist per se.

Žal se je na končni album Patton odločil uvrstiti zgolj 11 skladb, na spletu si jih lahko ogledate še veliko več, ki v slabih 40 minutah poslušalca ne samo očarajo, ampak povsem zasvojijo. Album odpre odlična izvedba klasike, ki jo je daljnega leta 1960 zapela zapeljiva Mina, sledi gangsterska nočna pripoved Che Notte! glavne barabe iz sveta kancon Freda Buscaglioneja iz leta 1959. Čas za ljubezen nastopi v skladbi Ore d'Amore Freda Bongusta, z erotično Morriconejevo temo Deep Down iz kultnega italijanskega filma Danger:Diabolik ter zelo intimno Quello Che Conta iz filma La Cuccagna se Patton še enkrat več pokloni legendarnemu italijanskemu filmskemu skladatelju Enniu Morriconeju. Sledi rokersko živahna pesem Urlo Negro italijanskega beat benda The Blackmen iz leta 1967, za njo pa se Patton preizkusi še v neapeljskem narečju v skladbi Scalinatella. Večna klasika Nica Fidenca L'Uomo Che Non Sapeva Amare iz leta 1965 in 20 KM Al Giorno, ki jo je leta '64 prepeval Nicola Arigliano, zaživita v prepričljivi orkestralni izvedbi, ki je pač edina primerna za tovrstno glasbo. Pred koncem albuma se Patton loti še pivske zdravice Ti Offro Da Bere Giannija Morandija in skorajda pričakovano zaključi s predelavo odlične skladbe Gina Paolija Senza Fine. Dovolj bodi podatkov, obiščimo torej Pattonov Mondo Cane in se prepustimo novi interpretaciji zapeljivega zvočnega sveta italijanske kancone.

pripravil Božidar Plesnik