Menzi pri koritu smo včeraj zvečer imeli možnost prisostvovati oi punk veselici z botri isto imenskega žanra iz londonskega East End-a zavrnjenimi „Cockney Rejects“ s podporo kranjskih „Drek u pest“. Veselica je obeležila tudi jubilejni stoti koncertni dogodek domače promocijske znamke Twotonebinas. (v celoti!)
COCKNEY REJECTS in DREK U PEST, Četrtek 3.06.2010; Menza pri koritu, AKC Metelkova, Ljubljana
* V Menzi pri koritu smo včeraj zvečer imeli možnost prisostvovati oi punk veselici z botri istoimenskega žanra v londonskem East Endu zavrnjenimi „Cockney Rejects“, s podporo kranjskih „Drek u pest“. Veselica je obeležila tudi jubilejni stoti koncertni dogodek domorodne promocijske znamke Twotonebinas.
Koncert napovedan za deveto večerno uro v Menzi pri koritu, se je brez večje zamude začel s kranjsko štiričlansko zasedbo Drek U Pest. „Joj bend“, kot se sami na Myspace-u opredelijo, Katja, Tkaljo, Rok in Jaka so povsem korektno odigrali vlogo predskupine. Sproščeno ozračje so postopoma ogrevali s svojim oi punk rockom, začinjenim s kakšnim ska vpadom in s preprostim, zabavnim nagovarjanjem publike med komadi. Domačno. „Frontmenka“ je skozi koncert gradila stik s publiko, ki se je počasi in mirno ogrevala.
Prav nikakršne evforije ni bilo čutiti, kljub dejstvu, da smo pričakovali „Cockney Rejects“, razvpite nosilce Oi Punka, ki so v začetku osemdesetih utemeljili ta pojem s skladbo imenovano Oi, Oi, Oi. Še bolj razvpiti so bili Londončani zaradi nasilja, ki je spremljal njihove koncerte in se zrcalil v besedilih, ki opevajo pretepanje po ulicah, na in ob sledi nogometnih dogodkov. Izgredi na koncertih so bili predvsem posledica odkrite pripadnosti benda nogometnemu klubu West Ham United. „I'm Forever Blowing Bubbles“ je navijaška himna omenjenega nogometnega kluba, ki so jo „kokniji“ priredili v svojem slogu in jo morali s pestmi braniti na različnih gostovanjih po pubih britanskega otočja. Nogometno huliganstvo. Tako pravijo nekateri zgodovinski viri.
Konec sedemdesetih in začetek osemdesetih je čas gospodarske krize, ki zaključi relativno in kot vedno navidezno družbeno blaginjo. British Movement, Britansko gibanje je skrajno desničarsko gibanje, ki v tem času novači mladino po nogometnih stadionih. East End, od koder prihajajo „Cockney Rejects“ je delavski, migrantski, reven predel Londona. Brezperspektivnost mladine, ki jo obelodani angleški punk sedemdesetih, je tam doma. Bend povežejo z desničarji in le ta mora svojo neopredeljenost dokazovati z zgodbami, seveda, o pretepanju z desničarskimi skrajneži.
Trije možje na vhodu Menze pri koritu so prav gotovo odraz nasilniške razvpitosti glavnih zabavljačev večera. Vendar od nasilja nič. Nobenih nekorektnih političnih izpadov. „Oi punk“ veselica se je strpno, mirno razvila v skupinsko prepevanje himničnih refrenov, se stopnjevala od poplesavanja dvorane, do bolj trdega „poga“ pred odrom. Vokalist Jeff se je pridružil plesu zgoraj na odru, s plesno boksarsko figuro, spomnil, da sta z bratom Mickom nekdanja boksarja in da so zgodbe o pretepaških zmagah vsaj delno resnične. Pravzaprav se je bend na odru zabaval, prav tako kot polna dvorana poslušalcev in poslušalk, mladih, malo manj mladih, skinheadov, punkerjev, dolgolasih rockerjev in malo manj prostovoljnih „kožo glavcev“.
„Cockney Rejects“ so delo opravili tako, kot je treba. Po več kot tridesetih letih so na odru zaradi glasbe, ki jo ustvarjajo. Njihov nastop je nepretenciozen prav tako kot njihova glasba. Kar se je spremenilo v tridesetih letih, najbolje opiše naslov skladbe (I Don't Want To) Fight No More, z zadnjega izdanega DVD-ja Unforgiven, v letu 2007 zbranih posnetkov z živih nastopov in dodatnih ljubiteljskih priboljškov.
Ekipa iz „East Enda“ je odigrala vse svoje hite v glasbeno moderniziranem Oi punku in zadovoljila množico pod odrom. „Twotonebinas“ je dostojno obeležila organizacijo stotega koncerta. Ne pretenciozno, vendar s pravo mero občutka in sposobnosti uveljavljenega „promotorja“. No, cena je bila rahlo začinjena, kar bi bila edina negativna opazka včerajšnjega dogodka. Kriza je.
Za poslušalce Radia Študent sem včerajšnjemu večeru v Menzi prisluhnil, pomežiknil in danes zapisal, Simon Vene.
Komentarji
komentiraj >>