Domačo javnost je tekoči teden pretresla poleg diskusije o arbitražnem sporazumu tudi neprimerno bolj otipljiva tragika. V soboto je namreč umrl še en migrantski delavec, a tokrat ne zaradi delovne nesreče, ki na slovenskih deloviščih še posebno v zadnjem času niso redkost, temveč zaradi pomanjkanja ustrezne zdravstvene oskrbe. 48-letni Ferid Saiti, delavec iz Makedonije, je potem, ko je začutil bolečine v prsih, s sodelavcem odšel na urgenco po pomoč. Zdravstveni tehnik, ki ga je sprejel, ga je vnaprej opozoril, da bo moral sam plačati pregled, če se izkaže, da le-ta ni nujen, saj da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja. Strošek bi lahko bil do 100 evrov, kar je Saitija odvrnilo od nadaljnjega iskanja pomoči. Nekaj ur zatem je umrl v svoji sobi v ljubljanskem hotelu Lipa.

Primer je sprožil burne odzive tako medijev kot vladajoče politike, vendar lahko mirno zatrdimo, da gre v drugem primeru za precejšnje sprenevedanje, saj se na tegobe predvsem priseljenskih delavcev v Sloveniji opozarja že dolgo časa. Vsekakor dovolj, da bi bile potrebne spremembe ustrezne zakonodaje že zdavnaj sprejete. Tako je notranja ministrica Katarina Kresal izrazila svojo ogorčenost nad deportacijami delavcev, ki se pritožijo zaradi kršenja njihovih pravic. Pri tem pa seveda ni posebej izpostavila dejstva, da je policija ravno nekaj dni nazaj izgnala štiri delavce Gradveja, hčerinskega podjetja Vegrad, ki so v poslopju slednjega protestirali zaradi neizplačanih plač. Zaradi ukinjenega oziroma pretečenega dovoljenja za bivanje so delavce mirno izgnali iz države.

Vprašanje, ki ga zastavljajo ministrica Kresal in drugi pa je sicer popolnoma na mestu. Kako je možno, da človek zaradi pomanjkanja nekaj deset evrov umre? Pa to niti ni pravi razlog za Saitijevo smrt. Ta se bržkone skriva v njegovi nepoučenosti o lastnih pravicah, saj se Saiti ni zavedal, da mu v primeru nezavarovanosti stroške nujnega pregleda krije država. Če ne bi bilo nujno, skoraj zagotovo lahko trdimo, da se Saiti na službo za nujno medicinsko pomoč v zdravstvenem domu v Ljubljani niti ne bi obrnil. Drugi problem pa je ta, da Saiti očitno ni vedel, da sploh ima zavarovanje, ker bi v tem primeru zdravstvenemu tehniku to tudi povedal in vztrajal pri nudenju pomoči.

Glavni problem za tuje delavce v Sloveniji je tako, poleg nizkih plač, neustreznih bivalnih pogojev in pritiskov s strani delodajalcev, socialna izključenost. Brez prijateljev, družine in širše socialne mreže, se tujec težko znajde v vrtincu administrativnih preprek. Temu je pritrdila tudi Mojca Pajnik z Mirovnega inštituta, ki je sicer nosilka mednarodnega raziskovalnega projekta o položaju migrantskih delavcev v Evropski uniji:



Zakonodaja o zaposlovanju in delu tujcev naj bi se v kratkem spremenila v smeri večje ozaveščenosti delavcev o svojem položaju in pravicah. Izpostavljamo ustanavljanje nekakšnih informacijskih točk na deloviščih in drugih krajih. Kako gledajo na spremembe zakonodaje v Zvezi svobodnih sindikatov, nam je povedal Goran Lukič:



Peter Rutar iz oddelka za odnose z javnostjo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije je takole pojasnil, kakšne so obveznosti delodajalcev glede zdravstvenega zavarovanja tujih delavcev v Sloveniji:



Zanimivo in šokantno je sledeče dejstvo. Če delodajalec v času veljavnosti delovnega dovoljenja in pogodbe o zaposlitvi tujca odjavi iz socialnega zavarovanja in s tem tudi iz zdravstvenega zavarovanja, je delodajalec sicer kaznovan za prekršek, poleg tega pa mu je prepovedano zaposlovanje in delo tujcev za čas treh let. A kaznovan je tudi oškodovani delavec, saj se mu zaradi pomanjkanja zdravstvenega zavarovanja razveljavi dovoljenje za zaposlitev in bivanje. Posledično pride do izgona delavca, čeprav ni ta popolnoma nič kriv in se neplačevanja zdravstvenih prispevkov sploh ni zavedal. Na to opozarja tudi Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov:



O teh kršitvah, torej o neplačevanju socialnih prispevkov s strani delodajalcev, smo govorili tudi z Borutom Brezovarjem, glavnim inšpektorjem na inšpektoratu za delo:



Kakšne pa sploh so predvidene sankcije za delodajalce, ki prispevkov ne plačujejo? Borut Brezovar:



Je možno vzpostaviti sistem evidence, ki bi delojemalcem omogočal seznanitev s plačevanjem prispevkov s strani njihovega delodajalca? Bi nekakšna črna lista nediscipliniranih delodajalcev odvrnila delavce od sklenitve delovnega razmerja z njimi?



Lahko glede na to, da je delovnih inšpektorjev le peščica, in da je podjetij na desetine tisočev, sklepamo, da je kršitev, ki jih je omenjal inšpektor Brezovar, veliko več kot le 41? Ponovno Borut Brezovar:



Kdo je odgovoren za ozaveščenost tujega delavca o njegovih pravicah? Odgovarja Mojca Pajnik z Mirovnega inštituta:



O primernem položaju delavcev, še posebej tujih, bomo verjetno lahko govorili šele, ko bo namesto termina »Nevidni delavci sveta« v uporabi bolj prisoten termin »Nevidni delodajalci sveta«. Sploh pa se moramo vprašati, kdo sploh je ta, ki delo daje in kdo je ta, ki ga izkorišča?

Kultivator sta pripravila Tadej in Boris.