Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Vizualni album Animal Collective - Oddsac (2760 bralcev)
Sreda, 26. 5. 2010
zalavi



Vizualni film bedna Animal Collective in vizualnega umetnika Dannyja Pereza je premiero doživel letošnjega januarja na festivalu Sundance, 18. maja pa se je ustavil tudi v Berlinu...

Vizualni album Animal Collective - Oddsac

Oddsac je eksperimentalni filmski izdelek, ki je štiri leta nastajal v sodelovanju benda Animal Collective in vizualnega umetnika Dannyja Pereza in je svojo premiero doživel letošnjega januarja na festivalu Sundance. Band in umetnik si delijo lep kos skupne zgodovine; Perez je zakrivil nekaj njihovih videospotov, med njimi Who could win a rabbit in novejšega Summertime clothes. Na začetku marca, torej že med Oddsac turnejo, pa so v newyorškem Gugenheimu predstavili nekakšno eksperimentalno inštalacijo glasbe in videa, ki si s filmom deli podobno lastnost - občudovanje do naravnih zvokov.

Film Oddsac skupaj z režiserjem in nekaterimi člani Animal Collective potuje po Združenih državah in Evropi ter se je 18. maja je ustavil tudi v Berlinu. Pred projekcijo režiser Danny Perez občinstvo v napol polni dvorani berlinskega kina Babylon v kratkem uvodnem pozdravu pozove k sproščenemu vstopu v drugačen svet, barvit, grozljiv in napet. Po projekciji se bomo lahko v prostorih za druženje ob pivu in glasbi pomenkovali o občutkih in porajajočih vprašanjih. Sicer pa, zaključi, »don't try to figure it out. I tried. Not to figure it out.«

Če bi radi videli nekaj res barvitega, si raje poglejte videospot »Brothersport«, ki si s filmom deli podobno lastnost, namreč, da se barve lahko uporabljajo v različne namene, na primer prav estetsko zadovoljivo se priležejo k jajcem na oko. Po projekciji Oddsaca, ki bi bila zelo napačno lahko ožanrnjena kot eksperimentalna grozljivka, je eden od gledalcev z ostalimi delil opazko, da se mu zdi prav sijajno, da je kri v filmu vseh možnih barv, in ne nujno rdeča. Oddsac lahko v svojem bistvu želi obarvati naša življenja, a je veliko preveč temačen, da bi se po koncu projekcije strinjali, to pa je bilo res čudovito barvno doživetje.

Glasba v filmu je prežeta z značilnim, a precej bolj neveselim Animal Collective zvokom, eksperimentalnimi in industrijskimi vložki, ki napetost gledalca dvigujejo še toliko bolj, saj so podprti z vizualnimi vstavki. Vizualnost človeka resnično postavi pred dejstvo, da je lahko neprimerljivo srečen, ko si ob noise ali industrijski muziki v živo z zaprtimi očmi ustvarja svoj lasten svet, ki vsaj ponavadi ni poln groze. Če je ta svet diktiran kot v primeru vizualnega albuma Oddsac, pa gledalcu ne preostane drugega, kot da jemlje vse malce bolj humorno.

Avey Tare, ki je bil preteklega torkovega večera nekako v slogu Združenih držav tako sproščeno skromen, da ga bomo klicali kar preprosto Dave, ob vprašanju ali se mislijo v prihodnosti še bolj poglobiti v eksperimentalne industrijske napeve, pomenljivo le zamomlja »Yeah, it's like, you know, I don't really know ...« in še nekaj v smislu, da se malo umikajo s scene, pa tudi da, hmm, kh kh, bosta dva člana bedna dobila otroka, tako da bodo na novem materialu začeli delati konec leta.

Režiser Danny Perez se je izredno zadovoljen in poskočen sukal po prostoru in mu ni bilo odveč odgovarjati na vprašanja radovednežev. Da je bila reakcija po projekciji v Kinu Babylon res pregovorno tipično nemška, torej precej jedrnata, hladna in brez glasnih ovacij, se je strinjal. Da je bilo podobno sicer po večini evropskih mest, ko pa so gostovali po Združenih državah, je bila reakcija precej glasnejša. Američani, še pripomni, se celo vedno smejijo ob istih scenah v filmu. Ob prizoru, ko debelušni otrok angelske pričeske pove nekaj precej nepomembnega, so za razliko od Američanov v Berlinu le kislo dahnili, v smislu, »a to naj bi bilo zdaj smešno?«. Morda so bili le prisluhi. Ali pa izdihi olajšanja.

Olajšanje, ki ga režiser poimenuje ekstatično, igra v filmu eno od glavnih vlog. Prizori polni tesnobe, strašljivih ljudi, kot je človek, ki je podlegel vampirstvu in se mu iz glave kadi barvni dim, pa neprijetnih situacij, ko se pečeni krompir spremeni v nekaj grozljivo podobnemu mešanici gradbenega lepila in moke, se sprevržejo v smeh, ples in igro barv, ki delujejo na nek način pozitivno. Občutek, da se je groza ravnokar prelevila v pravo katarzo, ter da je strah zelo relativen, svoj vrhunec doživi v zadnji epizodi filma. Štiri dekleta in zamaskirani mož, ki ga gledalec vidi kot njim izredno nevarnega, počnejo nekaj med pripravljanjem hrane in barvanjem sten, napetost narašča, nevarni človek postaja vedno bolj agresiven, kriki deklet pa se spreminjajo v smeh, igra z barvami v otročje poplesavanje pred DJ-em, ki ga utelesi nevarni mož. Vokal se v končni viži Oddsaca sprašuje »What's happened?« in prav to gre skozi misli gledalcev. Kaj se je res pravzaprav ravnokar zgodilo v eksperimentalnem filmu, ki se je po dobri uri izkazal za veliko bolj prijetnega, kot smo si to sploh upali pričakovati?

Da na koncu še razžalostimo vse, ki si ne lastite DVD-predvajalnika ali pa vaš PC ne omogoča omenjenega formata; le soundtracka filma ne bo mogoče dobiti, bo pa film 26. julija izšel kot DVD.

Med sedeži kina Babylon v Berlinu je skoraj poplesovala Zala

 

 



Komentarji
komentiraj >>