Največja stranka vladajoče koalicije, Socialni demokrati pod vodstvom Boruta Pahorja, vleče tekom celega mandata, še posebej pa v zadnjem času, poteze, ki odpirajo vprašanja na več nivojih. Socialna demokracija naj bi po svoji naravi zagovarjala delavstvo in njegove pravice proti kapitalu, čeprav najbrž ni treba poudarjati, da praksa tega ne odraža. Pahor pa po drugi strani prihaja s svojim delovanjem v konflikt tudi s člani lastne stranke. Omenimo recimo predlog Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku, ko vodja poslanske skupine Socialnih demokratov Bojan Kontič zagovarja obvezno delitev dobička med delavci, vlada pa je po vetu državnega sveta na tak predlog v ponovno obravnavo v državni zbor poslala predlog, ki določa, da je delitev dobička prostovoljna. Torej, da je ne bo. Pahor prihaja torej v konflikt tako s konceptom lastne stranke kot člani stranke, ki se očitno ne strinjajo povsem z neoliberalnim konceptom, ki ga vlada skuša legitimizirati z udarnimi govori premiera in potezami, kot je dvig minimalne plače.

Vlada je tako napovedala pošiljanje sprememb zakona o delovnih razmerjih in predlog zakona o malem delu v nadaljnjo obravnavo, čeprav sindikati poleg študentov temu močno nasprotujejo. Glede na nedavno referendumsko kampanjo in poplavo uporabe latinskih izrazov, bodo ti popolnoma primerni tudi v pričujoči oddaji. Začnimo s pecunia non olet. Da denar ne smrdi, vsekakor menijo delodajalci, ki se povsem strinjajo s predlogom sprememb zakona o delovnih razmerjih. Te spremembe pomenijo namreč postopno, a precejšnje znižanje odpravnin in krajšanje odpovednih rokov. Delodajalci namreč trdijo, da morajo imeti možnost hitrega in poceni odpuščanja, da lahko gospodarstvo zadiha s polnimi pljuči. Temu pritrjuje tudi premier, medtem ko sindikalisti z začudenjem poslušajo retoriko vladajočih in napovedujejo vroče poletje.

Pahor je v začetku leta ob obljubi povišanja minimalne plače na 562 evrov napovedal, da v zameno pričakuje poslušnost sindikatov pri pokojninski in ostalih reformah. Pahor čisto odkrito pravi, da je bila prej tehtnica na strani delavcev, sedaj je pač na strani delodajalcev. Logika zadaj je očitno ta, da je minimum za delavce v bistvu maksimum, ki si ga zaslužijo. Delodajalci so se ob povišanju minimalca zmrdovali in grozili z masovnim odpuščanjem, sedaj pa bodo to lahko tudi storili. In to z blagoslovom vlade in parlamenta. Ardua prima via est. Povišanje plač je bil pač le strm začetek poti do neoliberalnega cilja.

Kaj je narobe s spremembami zakona o delovnih razmerjih? Poslušajmo stališče Zveze svobodnih sindikatov iz ust njenega predsednika Dušana Semoliča:



Kako Semolič sploh vrednoti odpravnine?



Nasprotno mnenje ima Jože Smole, generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije, ki trdi, da se nekaj mora spremeniti, saj da to zahtevajo težave gospodarstva:



Premier Pahor je uvedel koncept quid pro quo v politiki na povsem odkrit način. Jaz tebi višje plače, ti bodi pa tiho, ko ti bom znižal odpravnine:



Tudi na tej točki prihaja do razkola med predsednikom vlade in Socialnih demokratov ter člani stranki. Poslušajmo, kaj ima na to temo za povedati Dušan Kumer, poslanec SD:



Vrnimo se za trenutek še na predlog zakona o udeležbi delavcev pri dobičku. Vlada po vetu državnega sveta na idejo obvezne delitve dobička, o tem smo govorili v Kultivatorju 28. maja, v parlament pošilja nov predlog, ki vsebuje idejo prostovoljnosti oziroma praktičnega neobstoja delitve dobička:



Spet smo pri odpravninah. Semolič takole komentira logiko vladnega izsiljevanja glede delavskih pravic:



Glede na to, da sindikati ponavljajo, da rešitve, ki jih ponuja vlada, niso primerne in vodijo v napačno smer, smo Semoliča vprašali, ali bi bilo samoupravljanje, morda v izboljšani različici, primerna smer:



Vlada ne samo, da prekinja socialni dialog, temveč tudi krši lastne obljube. Glede zakona o malem delu je premier Pahor študentom v začetku maja obljubil 50 dnevni moratorij na obravnavo, ki bi ga izkoristili za nadaljnjo razpravo. Po manj kot 40-ih dneh gre predlog v nadaljnjo obravnavo, dialoga v tem času pa praktično ni bilo. Osvežimo si spomin in poslušajmo izjavo ministra za delo Ivana Svetlika, ki je nedavno v mladinski oddaji na nacionalni televiziji takole izrazil svoje stališče do zavodov, ki prejemajo sredstva od študentskih organizacij. Po njegovem so ti zavodi nelojalna konkurenca. Prisluhnimo:



Na vprašanje, kako lahko primerja delovanje Radia Študent in komercialnih radijskih postaj, pa Svetlik navaja še znano neoliberalno frazo, citiramo, „vsi smo na trgu!“ Za koga je torej določen „absolutum dominium“, je torej znano. Ne za vlado, ne za delodajalce, nikakor ne za idejo delavskih in širše človekovih pravic.

Poskusom Janševe vlade po uvedbi neoliberalnih reformnih ukrepov, omenimo le enotno davčno stopnjo, se je v mrzli zimi leta 2005, množica zoperstavila, kar je vlado takrat prisililo v umik teh predlogov. Kako se bo javnost odzvala na tokratne poskuse politične in gospodarske elite, bomo videli morda že čez poletje. Na današnji konferenci o položaju študentov je predsednik Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, Jernej Štromajer, Svetlika vprašal sledeče:



V teh kriznih časih smo lahko vladi hvaležni vsaj za to, da se trudi ljudstvo zabavati s humorjem. O njegovi kakovosti pa kdaj drugič. Na katerega boga misli Pahor ob izrazu „credo in unum deum„, postaja ob takšnih ukrepih vedno bolj jasno.

Kultivator sta pripravila Tadej in Boris.