BOB DYLAN, 13. 6. 2010; Hala Tivoli, Ljubljana

* Ko je legendarni Bob Dylan z lanskim albumom Together Through Life po celih 39 letih prispel na vrh britanske lestvice, so v mesečniku Mojo v recenziji koncerta zapisali, da očitno vsi razen Dylana vedo, da ima nov album ... Na koncertu je namreč odigral le en komad z novega albuma, pa še to v dodatkih. Na nedeljskem ljubljanskem koncertu smo z novega, zelo dobrega albuma Together through Life slišali še manj, torej prav nobenega komada. A čeprav priznamo, da smo upali na vsaj kak biserček z novega izdelka, je bil tudi brez tega koncert zelo dober, na trenutke celo ekstatičen, vseskozi pa močen in udaren.

Za razliko od prejšnjega koncerta, ko je Dylan najprej odigral akustičen set, ga je tokrat ves čas spremljala gromka električna zasedba. Odlično uigrani muzičisti, ki so igrali kot na navdihnjenem jam sessionu, so mojstru zvesto stali ob strani, se utišali, ko je denimo zaigral na orglice, ali pa so skupaj z njim na hrumečih klaviaturah pošteno udarili, zagodli in zabrenkali ostro rockovsko groovanje.

Dylan je skoraj dvourni nastop potresel v enaki meri s starimi, že davno ponarodelimi komadi, kakršni so denimo Just Like a Woman, Don't Think Twice, It's All Right ali Simple Twist Of Fate, in novejšimi komadi z albumov Modern Times, Love and Theft ter Time out of Mind. Tudi stare komade, ki so bili v izvirniku prej ko ne akustični, je Dylan skupaj z zavzetim bendom odel v primerno električno odejo. Videti in slišati je bilo, kako starega mačka še vedno odlikuje nepojenljiva strast do njegove večslojne in večpomenske muzike ter tudi do predrugačenja starih komadov.

Tako smo tudi tokrat kaj nekajkrat ob uvodnih taktih tuhtali, za kateri komad gre, ko pa smo ga zadovoljno spoznali, smo se zazibali v mamljiv preplet že slišanega in čisto novega. Dylan je z leti spremenil tudi svoj način petja, nemara tudi zaradi omejitev, ki mu jih nalaga njegovih 69 poletij; vendar je te spremembe v podajanju umestil v nove aranžmaje na prekanjen način, da se ti je na koncu pesmi itak zdelo, da je ta in ta komad vedno zapel tako.

Čeprav smo v ocenah koncertov s pričujoče turneje večkrat brali, da se Dylan bolj ali manj drži le klaviatur in le redko prime v roko kitaro, je na ljubljanskem koncertu kar velikokrat s kitaro "zagrooval" skupaj z bendom, ko so se vsi skupaj pozibavali ob nepojemajočem toku ritmov in sočnih rifov. Njegova igra na klaviaturah pa je pesmim dodajala pridih usodne prezentnosti, žmohtnosti in pomembnosti.

Ko pa je v roke vzel orglice, je s predirnimi, mestoma zamazanimi, mestoma pa presenetljivo čistimi toni komadom pridal dodatno vez s preteklostjo in potujočimi protestnimi pevci ter bluesmani, od katerih se je učil. Bend se je z lahkoto sprehajal skozi Dylanovo novo in staro pesmarico ter po potrebi bazičnemu, trdnemu in energičnemu rockovskemu ritmu dodajal številne okraske iz zapuščine starega bluesa, hribovskega countryja, gospela in drugih zvrsti.

Občutek smo imeli, da smo priča učni lekciji o nastanku in razvoju moderne rockovske glasbe, pri kateri pa smo tako modre glave na odru kot vpijajoči učenci pod njim neznosno uživali. Čeprav se Dylan nikoli ne pogovarja z občinstvom in je le na koncu, preden je predstavil člane benda, povedal "hvala, prijatelji", je bila kljub temu komunikacija med nami in njimi na visokem nivoju. Topli in dolgi aplavzi, odobravajoči vriski pri prepoznanju določenih komadov, sploh pa posrečeno pripevanje občinstva v Just Like a Woman, je dokazalo staro resnico, kako zbrano in naklonjeno občinstvo lahko še kako pripomore k dobremu koncertu.

Če bi bila velika tivolska hala - v katero so nas spuščali nezaslišano počasi - v nedeljo zvečer primerno prezračevana in bi se v njej dalo normalno dihati, bi nemara v koncertu še bolj uživali. A, kot je dan po koncertu omenil Chris Eckman v komentarju na priljubljenem družabnem spletišču, ni veliko glasbenikov, za katere bi se splačalo tako potiti, in Dylan je gotovo med njimi. Se strinjamo, a vseeno upamo - če se bo Bobu seveda še ljubilo hoditi na turneje in se bo še kdaj oglasil pri nas - da ga bomo nekoč lahko poslušali denimo v Križankah.

Na Dylanu se je potil in zelo užival Mario Batelič.