Petek, 18. 6. 2010
jizah
Madlibovih produkcij ocitno nikoli ne bo konec. Hiperaktivni deloholik Madlib je pri svojem stalnem domovanju posnel kolaboracijski album z nadebudnim detroitskim emsijem Guiltyjem Simpsonom, od cigar prvenca se je pricakovalo ogromno, dobilo pa precej manj. V stilu Madvillaina tudi tokrat ime izhaja iz kombinacije imen obeh protagonist, producent Madlib se prestavlja z OJ, kar aplicira na njegovo rojstno ime Otis Jackson, Guilty Simpson pa s Simpson. Album je nadgradil Simpsonov prvenec ... (v celoti!)
* Založba Stones Throw je v maniri odličnih albumov, pri katerih eden najvidnejših producentov zadnjega desetletja Madlib sodeluje z najrazličnejšimi emsiji, izdala še enega od tovrstnih albumov. V kolikor je bil projekt Madvillain, v katerem Madlib sodeluje z Mf Doomom in Jaylib, odlična kolaboracijska plošča pokojnega Jaya Dille in Madliba, glasbena poslastica za sladokusce, pa se je po krajši kreativni pavzi Madliba njegova krivulja obrnila globoko navzdol. Poleg sicer "trademarsko" zaključenih plošč, ki jih v taki in drugačni obliki Madlib skoraj mesečno pošilja na trg, pa se v njegovi produkciji vse bolj pozna hiperaktivnost brez kančka samokontrole in samokritike.
Za tokratnega hitrogovorca si je Madlib izbral nadobudnega detroitskega klepetača Guiltyja Simpsona, ki je pred izdajo svojega prvenca "Ode to the Ghetto" pred dvema letoma obetal veliko več, kot je nato prikazal na prvencu. Da bi bila to lahko resignacija še kako sposobnega emsija, seveda ne gre dvomiti, ravno zato ni jasno, zakaj je Guilty sprejel izziv, kateremu v določeni meri morda ni sposoben parirati, saj Madlib nikakor ne producira klasičnih "fensi" hiphop beatov, marveč si stvari vzame precej po svoje, kar je za govorce nemalokrat težko breme.
Po sorodnem letošnjem projektu, ko se je Madlib združil s Strong Arm Steady in izdal album "In Search Of Stoney Jackson", je skepsa poslušalstva nad projektom O. J. Simpson postajala vse večja. O. J. Simpson konceptualnost - tako kot pri projektih Madvillain in Jaylib - tudi tokrat naveže na ime, sam se namreč rodi kot Otis Jackson, torej O. J., Guiltyju Simpsonu pa odvzame le zadnje ime. S tem naj bi povedal tudi nekaj o zvoku albuma, saj lik in delo slovitega O. J. Simpsona poznamo pravzaprav vsi.
Album sicer v iskanju konceptualne zaokroženosti in "madlibovskosti" preveč poudarka namenja "interludom" in skitom, ki pri Madlibu sicer nikoli niso dolgočasni, a kar 11 "interludov" globoko posega v užitek poslušalstva. Po vsakem komadu slišati kak skit ali inštrumentalni vložek, kljub temu da gre povečini za povsem zanimive in konkretno izpeljane stvari, je vendarle prevelik konceptualni preblisk segajoč v "flow poslušanja" albuma.
Vse ostalo pa je pravzaprav presenečenje. Madlib je očitno svoje najboljše beate prihranil za Guiltyja in mu s tem ponudil opcijo dokazovanja, saj Guilty globoko preseže svoje klepetanje s prvenca. V podajanju besedil je Simpson dokaj strog in agresiven, v beate, na las podobne tistim z odličnega Madvillaina, pa pravzaprav zagrize z nekakšno Doomovsko evforijo. Vsekakor komparacije z Doomovo prezenco ne gre vzeti kot pretiravanje, saj je tudi Madlib svoje produkcijske vložke zastavil sorodno kot pri projektu Madvillain, kar Guiltyju pravzaprav ni pustilo kaj dosti prostora za eksperimentiranje, sploh pa ne za klasično hiphopersko formo lahkega rimanja. Raperjev stil ni ne gangsterski ne zaveden, mestoma preseneti s kakšno pikro in smešno domislico, besedilno pa je precej razigrano razpršen. V nekaterih fragmentih je morda bolj agresiven kot pravi OJ Simpson, spet drugje povsem apatično sledi lastni zgodbi. Občasna kompleksnost kulminira v agresivnih, a metaforičnih besedilih, polnih besednih iger, dobro premišljenih in nekajkrat zlobnih punchlineih in zgodbah, globoko odmaknjenih od njegovih zajebano-gangsterskih zgodb s prvenca. Ob tem, ko ga Madlib s produkcijo sili rapati malce drugače kot sicer pa Guilty deluje veliko bolj osredotočeno, bolj koheziveno, bolj igrivo in tematsko precej bolj raznoliko. Tako Guilty poleg komada posvečenega pokojnemu J. Dilli govori tudi o vzponu in padcu lokalnega heroja, opiše klasično življenje raperskih turnej, življenje v getu ter izza vogala čaka na naslednjega emsija, kateremu bo spustil nekaj battle rim. Zanimivo je predvsem to, da se za razliko od mnogih drugih raperjev ne spusti na raven tematik o ženskah na tak in drugačen način.
Seveda pa je glavna platforma za uspeh verbaliziranja Guilty Simpsona predvsem producent Madlib. S svojo pregovorno in namerno netočnostjo svoje MPC bobne sicer postavlja dokaj nedorečeno, a hkrati vsaj za razmere klasičnega hiphopa precej drugače in inventivno. Vzorči predvsem blaxploitation glasbo in glasbo s tretjerazrednih pa tudi blaxploitation filmov sedemdesetih, katerim dodaja raznorazne vzorce tipične azijske godbe in starošolskega soula.
Ciklična ponavljanja in eklektičnost Madliba sta zadnje leto, dve postali povsem uokvirjeni, a tokrat iz te svoje klasične drže vendarle precej izstopi in se v album malce bolj poglobi. Seveda s tem ne parira svojim "masterpiecom", a dokazuje, da vendarle še ni za v staro šaro, saj je produkcija na tem albumu konsistentna, prinaša pa precej zanimivih kolažev in filmskih dialogov, katerim Madlib uspešno dodaja raznorazne krike, grozljive elemente, vzorce strašljivih orgel, glasov razbitih kozarcev in srhljivih vokalnih vložkov.
O. J. Simpson je konsistentno delo producenta in raperja, ki bi dodobra zaživelo, v kolikor bi fanta z albuma odstranila vsaj dobro polovico vseh interludov in dala več poudarka glasbi kot konceptu. Tako pa doživaljamo nenehne preskoke iz enega filma v drugega in spremenljivo razpoloženje, ki se menja iz kompozicije v kompozicijo. Ko na albumu vse deluje, glava veselo sledi ritmu albuma, ko pa z raznoraznimi, sicer večkrat tudi všečnimi skiti prekine ustvarjalni tok, pa premikajoča glava zgolj čaka na ponoven tempa.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>