Sobota, 19. 6. 2010
Vid
Gostujoče zagrebško uho Vida Jeraja recenzira ploščo dveh pihalnih veteranov , Davea Liebmana in Evana Parkerja v družbi z odkritjem plošče, mlajšim tolkalcem Anthonyjem Biancom ... Po Coltraneovih sledeh ... (v celoti!)
* Do srečanja dveh največjih še živečih post-coltraneovskih saksofonistov, Škota Evana Parkerja in Američana Davida Liebmana, je prišlo po veliki duhovni praznini, ki je nastala po dveh smrtih v januarju leta 2007- po smrti ameriškega saksofonista Michaela Breckerja in znamenite Coltarneove vdove Alice Coltrane, pianistke, organistke in duhovne vzornice številnim generacijam glasbenikov. Brecker je bil skupaj z saksofonistoma Joejem Lovanom in Davidom Liebmanom soustanovitelj pihalne superskupine »Saxophone Summit«. Naslednjega leta je skupina na snemanje plošče »Seraphic Light« v newyorški klub Birdland poklicala Coltranea mlajšega, Ravija. Le slaba dva tedna pozneje pa je v Londonu sledil zmenek Davea Liebmana z britanskim pihalcem Evanom Parkerjem in ameriškim bobnarjem Anthonyjem Biancom, torej naturaliziranim Angležem. Nastala je plošča »Relevance«, posneta v živo v klubu Vortex, izdana pa pri kanadski založbi Red Toucan. Njen koproducent je bil medijski magnat BBC.
Kolektivna, vse-smerna improvizacija, je stilski dežnik, ki se je izrodil iz sodelovanja dveh tenor in sopran saksofonskih magov, iz osebja, ki je vpleten v desetine delovnih, kreativnih in pedagoških projektov. Povezava med Parkerjem in Biancom naj bi bila v definiciji izročila »izraz nekje med free-jazzom in svobodno improvizacijo«. Tako lahko orišemo tudi slog gospoda Evana Parkerja, ki je prvo ploščo ustvaril že 1967. leta, in ki redno sodeluje v ansambelskih preseganjih jazzovskih meja s kolegi, kot je denimo Peter Brötzmann, pa tudi v 'a capella' komorni varianti »Crossword Puzzle« s pihalcem Nedom Rothenbergom. Liebmanov vpliv pa je bil že v zgodnjih sedemdesetih tolikšen, da ga je navdušeni Miles Davis uvrstil na svoje plošče «On the Corner», «Dark Magus» in «Get Up With It». Tako Parker kot Liebman snujeta v misiji nadomestitve kulturoloških fuzij, ki sta jih oba saksofonista podedovala od minulega Johna Coltranea. Zaradi orientacije v Liebmanovi razsežni diskografiji in za razbiranje relacije do Parkerja sta interesantna album «Frankfurt», ki je nastal v duetu s kolegom, pihalcem Elleryjem Eskellinom iz leta 2009, ali pa njegova solo plošča »Colors« iz leta 2003 z založbe Hat Hut.
Srečanje v Vortexu se je začelo z direktnim izhodom na oder, formalnim pozdravom in se razvilo v dva triinsedemdeset minutna seta. Lahko rečemo, da je glavna začimba tega milenijskega dialoga prav Biancovo pulzoidno spodbujanje, katerega osebnost je produkcijsko in organizatorsko najbolj zaslužna za energijo celotnega projekta. Prvi set dodatno začini duet saksofonov s Parkerjevo prepričljivo multifonijo na tenorju in Liebmanovo nazalna in straight-line igra s sopranskim saksofonom, ki s slalomskimi intervencijami vplivajo na Biancovo rezanje marševskih ritmov.
Drugi del prvega seta odpira bobnarski solo brez spremljave z vedno večjo in večjo udeležbe činel in spektralnega razvejanja zvoka in pri tem odpre vrata za polifonijo sopran saksofonov. Njuna ognjevito nostalgična molska melodija, z referencami na Coltraneovo modalno fazo in Steva Lacyja se dopolnjuje z zvoki open tomov in snare bobna z občasno bobnarsko eksplozijo. Igra arppegiov v kolektivni improvizaciji funkcionira skladno, kot da bi jo izpisali in jo vadili pred koncertom. Jezični akcenti Parkerjevega soprana in sekvence vzpenjajočih kvart pa peljejo Biancovo tenzijo v še bolj preznojen angažma, kar rezultira v dobršni meri dronea iz Biancovega basovskega pedala.
V drugi set Parkerjev sopran vstopi s presenetljivim soulovskim prizvokom, z alikvotnimi toni, ki se zelo nagibajo v rdeče. Nanje Liebman odgovarja s sub-toni, Bianco pa z bobnanjem v double-timeu kot kakšen japonski bobnar, ali bolj primerno, kot mlajši Han Bennink. V Parkerjevih 'growlih', se lahko spozna tudi zvok Petera Brotzmanna, Liebmanova bambusova flavta pa evocira zvok nekaterih projektov Roscoeja Mitchella z derviši iz sufijevske bratovščine Aissaoua. V tem delu Parker zveni, kot da bi recikliral taisti duhovni kanal, v primežu katerega se je nahajal, ko je prvič posnel solo ploščo »Monoceros«, to vrnitev v zvok preteklosti pa Bianco prepozna in se nanjo takoj odzove.
Slogovne vplive na «Relevance» lahko poiščemo denimo na Coltranovi plošči «Tenor Madness», ki jo je leta 1957 posnel s Sonnyjem Rollinsom, kot v duetu s plošče «Interstellar Space», posnete leta 1967 s tolkalcem Rashiedom Alijem. Na koncu so lahko tradicionalisti, izhajajoči iz Coltranove zapuščine zadovoljni z uspehom plošče, o kateri se pišejo le sami superlativi. Enako težo pa ima hkrati tudi druga plat. Novoglasbeni kritiki namreč niso enako navdušeni nad njo, saj ji očitajo, da se dva tako zelo svobodna glasbenika ne ukvarjata z lastno refleksijo temveč demonstrirata le svojo špilavsko kilometrino. Mogoče so vprašanja na tej relaciji, relaciji tradicija-palimpsest-hermenevtika, vendarle vprašanja za filozofe ...
pripravil Vid Jeraj
Komentarji
komentiraj >>