Nedelja, 20. 6. 2010
MarioB
Kvartet Zoc je bil sprva mišljen kot duo basista Žiga Goloba in bobnarja Blaža Celarca, ko pa sta se jima pridružila strunarja Andraž Mazi in Adi Jakša je vse skupaj preraslo v kolektivno muziciranje in izmenjavanje idej. Vsa glasba z albuma, ki so ga objavili v samozaložbi, je bila posneta v prvem poskusu, kar se glasbi nikakor ne pozna. Spontanost in neposrednost sta tako le dve izmed številnih odlik te nove pridobitve domače kreativne muzike. (v celoti!)
* Kvartet Zoc je bil sprva mišljen kot duo basista Žiga Goloba in bobnarja Blaža Celarca, ko pa sta se jima pridružila strunarja Andraž Mazi in Adi Jakša z idejo, da nasnameta svoje ideje na že nastale zvočne osnove prvih dveh, je vse skupaj preraslo v kolektivno muziciranje in izmenjavanje idej. Vsa glasba z albuma, ki so ga objavili v samozaložbi, je bila posneta v prvem poskusu, kar se glasbi nikakor ne pozna. Spontanost in neposrednost sta tako le dve izmed številnih odlik te nove pridobitve domače kreativne muzike.
Svež domač kvartet zabavnega, a glede na glasbo, ki jo igra, še kako zadetega imena – Zoc, tisti od kave, namreč! – je resda sestavljen iz “starih mačkov” domače jazzovske, etno in podobne scene, a mikavna glasba, ki so jo iztisnili iz svojih zvočil, se ponaša z idejo novega: na konceptualni, zvokovni in idejni ravni. Blaž Celarec, Žiga Golob, Adi Jakša in Andraž Mazi so se strumno podali v spontano muziciranje, iskanje soglasij, ovinkov, bližnjic in daljnic, ki jim jih je ponujala skupna izmenjava glasbenih in zvočnih impulzov.
Nastal je album fine, poslušljive, všečne, a niti najmanj ne nezahtevne muzike, ki se ne meni za predalčkanja, modo, trende ali kake druge zapovedi. Lahko bi ji rekli postrock, lahko bi si izmišljevali, da je to vendar postjazz, kak štiklec bi nas napeljal k americani, kak drug spet k dubu ali psihedeliji. Pa so naštete smernice le približek tistega, kar nam ponuja samozaloženi, samozapečeni, samooblikovani prvenec. Bolj kot poglabljanje določenih slogov ali njih izpostavljanje se gre kvartetu za sožitje raznolikih prvin ali bolje povedano spretno in sprotno redefiniranje njihovih meja, prožnosti, možnosti cefranja in lepljenja, fragmentiranja in tvornega citiranja.
Naj takoj povemo, da se glasbi kvarteta Zoc ne pozna pestrost uporabljenih sestavin; tako dobro utekočinjene, gladko tekoče glasbe že dolgo nismo slišali iz domačih prstov in glav! Enako kot nad veščim krmarjenjem med na videz nezdružljivim se navdušujemo nad skupnim učinkom. Komadi si sledijo brez premorov in v tem sledijo ideji soundtracka; tudi glasba sama nas sem ter tja navda z občutkom filmskega barvanja atmosfere, sploh takrat, ko na plan stopijo nežna prebiranja obeh strunarjev ali pa z dubovskimi odmevanji popestrene pasaže.
Album nima slabega trenutka in nas spretno pelje od komada do komada h končni zvočni in muzičistični zmagi. Komadi se naslanjajo drug na drugega oziroma je slišati, kot da je naslednji komad dejansko zrasel iz prejšnjega. To občutenje nenehne nadgradnje je prisotno že v posamičnih komadih, kar je, če upoštevamo številne žanrske zanke in pasti, hvalevreden dosežek. Čeprav se četverica žanrsko kobaca sem ter tja, to ni nikoli na škodo celote ali dinamike albuma. Odlično posnete, zračne skladbe se tako pretanjeno gibljejo od folkovskih in countryjaških prek reggajaških in dubovskih do improviziranih in tudi hrupnih motivov, a ves čas ohranjajo fluidnost in smotrnost znotraj celote.
Bend, ki nas bo na brezplačnem koncertu s fino novo muziko razveseljeval na sam sklepni dan letošnjega ljubljanskega jazz festivala, v soboto 4. julija, in to kar v času kosila oziroma eno uro po poldnevu, se je tudi lastne promocije lotil z enakim duhom kot same glasbe. O postopku ustvarjanja in glasbi pravijo takole: »Zoc ni obremenjen z virtuoznostjo in ponavadi se mu ne mudi. Nekaj si izmisli vnaprej, nekaj sproti. Včasih se kakšna stvar ponovi, če nam je všeč. Zoc igra muziko. Muzika je tudi glasba.« Priznamo, zavidamo jim na spretnosti z inštrumenti in besedami. Zato dodajmo le: »muzika je včasih tudi muska, in to odlična«!
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>