V Mini teatru se je tik pred zaključkom gledališke sezone v dveh ponovitvah odvila predstava Bergmanove Persone v režiji in priredbi Janeza Pipana. Drama, ki jo je švedski filmski in gledališki režiser Ingmar Bergman sprva naslovil »Sonata za ženske«, je na mini odru z Janjo Majzelj in Polono Juh zaživela v prepričljivi izvedbi, ki je v očeh gledalcev in gledalk nemara pustila manj nedorečenosti kot filmski izvirnik.
V Mini teatru se je tik pred zaključkom gledališke sezone v dveh ponovitvah odvila predstava Bergmanove »Persone« v režiji in priredbi Janeza Pipana. Drama, ki jo je švedski filmski in gledališki režiser Ingmar Bergman sprva naslovil »Sonata za ženske«, je na mini odru z Janjo Majzelj in Polono Juh zaživela v prepričljivi izvedbi, ki je v očeh gledalcev in gledalk pustila manj nedorečenosti kot filmski izvirnik.
Persona v Bergmanovem ciklusu filmov predstavlja prelom in hkrati modernistično preizkušanje meja filmskega medija. Za pričujoč film je sam avtor večkrat povedal, da mu je rešil življenje, in obenem priznaval, da pri tem ne gre za pretiravanje. V času pisanja odrešilnega scenarija leta 1965 je Bergman namreč bolehal zaradi pljučnice in zastrupitve s penicilinom kot stranskim učinkom neustreznega zdravljenja.
Film je bil za Bergmana ljubica, z gledališčem je bil poročen. V tej gledališki predstavi fizično prisotna vloga Bergmana med svoje vrstice nenehno vstavlja diktum “24 sličic na sekundo, 27 metrov v minuti” ter s tem na gledališkem odru izumlja film na novo. S predstavo v Bergmanov gledališki in filmski univerzum vstopimo skozi glavna vrata, v njej pa je s Strindbergovimi vložki dodatno tlakovana pot do interpretacije Bergmana kot umetnika. Vendar daleč od tega, da bi iz njega ustvarjali mit.
Fabulo je pri Personi težko izluščiti; simbolov je precej in zato je bila tudi filmska verzija deležna najrazličnejših interpretacij. Bodisi psiholoških, feminističnih, dramaturških, religioznih ali filozofskih. V tem je predstava v Pipanovi režiji manj dvoumna, saj v predstavo vpelje lik Bergmana v interpretaciji Branka Završana. Znotraj predstave je tako avtorjevo »mise-en-abîme« gesto ponovil z vpeljavo dodatnega lika ter scenarij dopolnil še z ostalimi močnejšimi moškimi vlogami.
Pri tem ne gre za vprašanje zvestobe originalu, temveč za dramsko besedilo, ki se ga lahko bere kot odprt tekst. Pri tem je Bergman s svojim neizdelanim mnenjem dodatno begal svoje interprete, ko je pravil, da ni začrtal nobenega posebnega razločevanja med moškim in žensko, tudi o ženskah si baje ni ustvaril nobenega dokončnega mnenja. V predstavi je preslikava te stihije med neizrekljivim in nedoločljivim razrešena v prid bolj dramatičnega konca.
Okvirna zgodba Persone se plete okoli dveh protagonistk, med igralko Elisabet Vogler in medicinsko sestro Almo. Vlogo skoraj neme Elisabet brezkompromisno odigra Polona Juh, vlogo sprva klepetave in radožive medicinske sestre Alme pa je z izjemno igro uprizorila Janja Majzelj. Elisabet je postala nema in je po nekaj mesecev trajajočem molku sprejeta v bolnišnico.
Kaj se je zgodilo z Elisabet zvemo naknadno: v Evripidovi Elektri (aha, še en simbol!) Elisabet igra glavno vlogo in nenadoma z molkom zaustavi predstavo. Po tem incidentu pride v oskrbo medicinske sestre Alme, ki bo skrbela zanjo v zdravničini podeželski hiši ob morju. Bolničarka Alma sprva ni prepričana, da bo nalogi kos, hkrati pa sama pri sebi ne more skriti navdušenja nad dejstvom, da je Elisabet igralka.
Ko sta v hiši na otoku, se njun odnos začne vedno bolj zapletati, čeprav Elisabet še vedno molči. Zgovorna Alma se ji izpove o svoji spolni avanturi in kasnejšem splavu. Čeprav Elisabet molči, se zdi, da Almo razume. Nasploh je tu njun odnos podoben odnosu med analizantom in psihoanalitikom, nekakšnemu terapevtskemu monologu.
Takšnega transferja ne prenese ne ena ne druga, še posebno po tistem, ko Elisabet v pismu zapiše, da je Alma zanimiv case study. Navidezni psihoanalitski odnos se podre, ko po naključju pismo prebere Alma, ki se sedaj počuti prevarano. Igra med protagonistkama prehaja v odnos zrcaljenja med eno in drugo, v zlitje in metamorfozo obeh person. Konflikt med Elisabet in Almo razodeva globlje vprašanje kot tisto, katera od njiju svoje življenje dejansko živi oziroma ga igra. Gre za vprašanje, kaj je persona ter kako razdvojen je lahko v sebi človek.
Elisabet se proti koncu drame iz regresije povrne v življenje, medtem ko Alma ponovi svojo mantro o srečnem življenju z možem in devetih otrocih. Zvok motorke, ki jih spušča Almin zaročenec Karl-Henrik daje slutiti, da bo njuno življenje vse prej kot idilična vožnja z volvo karavanom. Povratek v resničnost se namesto postmodernističnega “kar koli že” povrne v realne okvire dejanskega bivanja. Tokrat v izrazito feminističnem branju Bergmanovega scenarija.
Zbrano občinstvo je zadnji prispevek k slovenski “bergmanorami” sprejelo z navdušenim aplavzom in glede na odzive se predstavi dobro piše. Na zadnjo ponovitev v sezoni je vodstvo teatra občinstvo z iskreno velikodušnostjo tlačilo v prepolno dvorano in s tem ogled predstave razprla novim doživetjem, nekje med občudovanjem in strahom. Tako kot v Personi sredi filma zagori filmski trak, bi v razgretem ozračju Mini Teatra tistega večera z Bergmanom vred lahko zgoreli tudi mi. Boljši hommage Bergmanu si poleg odlične predstave že težko predstavljamo.
Za RŠ je Bergmanu svojo persono žrtvoval Dare P.
Komentarji
komentiraj >>