V letih, ki so za nami, je bil na področjih vzdržnosti dela, rasti, družbene reprodukcije in redistribucije virov storjen samo en korak naprej, vreden trkanja po prsih. Pa še ta je zgolj simboličen. Še manj: zgolj semantičen. Namesto tako imenovane "fleksibilne varnosti", o kateri je na primer med predsedovanjem naši novi širši domovini svojim kolegom na ministrskem vrhu na Brdu govorila takratna social-ministrica Marjeta Cotman, smo končno začeli govoriti o "varni fleksibilnosti". Razlika je bistvena. Fleksibilna varnost je svojevrsten oksimoron, saj varnost, na katero se že dolga desetletja sklicuje teorija evropskega modela socialne blaginje, ne more biti fleksibilna. Socialno varni smo ali pa nismo.

Bolj verjetno je seveda, da je šlo v letih, ko si je pojem "flexicurity" utiral pot na domače prizorišče, za ponesrečen prevod. Namesto da bi bila skovanka prevedena celovito, vsebinsko in pragmatično, si je pot utrla ponesrečena dobesedna različica.

Skladno s simbolično naravo funkcije, ki mu pritiče, se je izkazal tudi predsednik republike, ki je atipičnim oblikam zaposlitve namenil stavek v svojem inavguralnem govoru. Zatem je kar cel odstavek prekernim namenil v svojem prvem govoru ob dnevu državnosti. In seveda, o prekernih so v kriznih časih začeli govoriti tudi sindikati ter mediji.

Tu se je semantika končala, kriza in praksa pa začeli. Z jagodnim izborom krizne socialdemokracije z izrazito liberalistično cvetico. Mitja Gaspari pove, da je študentsko delo napaka. Kmalu so oblikovana Svetlikova izhodišča za osnutek predloga Zakon o malem delu. V čigar dobre namene sicer verjetno ne gre dvomiti, gre pa dvomiti v pričakovane rezultate. Omejevanje študentskega dela in njegova širitev v populacijo upokojencev in brezposelnih??? Brez hkratne realne podlage za potrebno radikalno povečanje štipendijskega sklada in nabora prenočišč po dosegljivih cenah??? Najbolj preprost in zgovoren komentar je oni dan v televizijski izjavi dal naključni študent: "Naši starši so ostali brez službe, nam pa omejujete dostop do dela."

Domače sindikalne centrale so ob napovedih paketnih sprememb delovnopravne zakonodaje večkrat zažugale z referendumom. Zgled lahko v teh dneh najdejo kje drugje kot na Hrvaškem. Z dobrim ducatom referendumov za pasom je slovenska referendumska tradicija neizmerno bogatejša. Referendumska kultura pač ni. Kranjci referendum razpišemo tudi za najbolj postranske stvari, zatem vprašamo, koliko bo to stalo, na koncu pa prevprašujemo rezultat, ki ga ponavadi da manjšina. Južna soseda ljudskega glasovanja v času samostojnosti še ni izvedla. K temu je dodobra pripomogla restriktivna zakonodaja, ki predlagateljem referenduma nalaga, da morajo za njegov razpis v relativno kratkem času zbrati podpise kar desetih odstotkov volilnega telesa. Kar na Hrvaškem ni lahko, saj naj bi bilo njeno volilno telo svetovni unikum. Volilnih upravičencev je zaradi številne diaspore več kot državljanov v matični državi.

Kljub temu da hrvaško zamejstvo verjetno nima poglobljenega stališča o predlaganih spremembah zakona o delu, ki je te dni pri sosedih predmet zbiranja podpisov, so hrvaški sindikati sporočili, da so uspeli. Zakonski predlog, ki bi z dnem uveljavitve med drugim popolnoma izničil pretečene kolektivne pogodbe - ta edini vsestransko dogovorjeni, podpisani in trajni instrument vzdrževanja osnovnih socialnih pravic - bo šel na referendum. Če ne bo birokratskih zapletov. A bi v tem primeru na ulicah Zagreba, Osijeka, Splita in drugod po zraku verjetno letelo kaj več kot le granitne kocke.

Vrnimo se na to stran meje, kjer so procesi fleksibilizacije podobni. Sklicevanje na slovensko vladno koncesijo sindikatom v obliki povišanja minimalne plače, ki v prvotni višini ni zadoščala niti za košarico življenjskih potrebščin, v sedanji pa jo lahko mirno označimo kvečjemu za pot do socialne stagnacije oziroma evtanazije, je popolnoma brezvsebinsko. O ranljivosti zaposlenih priča naš vsakdan. Položaj "zaposlencev", kot se preostale atipično delujoče te dne imenuje, je brezperspektiven. Argumente gre iskati tudi v čas debelih krav, ko je minimalna plača stagnirala, prekerni pa so služili za maksimizacijo profita. Danes so namenjeni racionalizaciji stroškov.

Do kod bo šla z rezanjem v imenu postkrizne konkurenčnosti s Kitajci, Brazilci, Indijci in vzhodnimi Balkanci slovenska vlada? Bomo sledili svetlemu hrvaškemu zgledu in enkrat za spremembo na morebitnem referendumu zastavili neprijetno vprašanje: "Kako trd kruh si želimo rezati"? To sta trenutni vprašanji, vredni piškava tri tisoč in dva evra.

Komentar je podpisal Lan.