Ne glede na nov bleščeč zunanjepolitični dosežek domače diplomacije, ki je, da je danes domača Republika na vrhu v Carigradu postala 12. polnopravna članica Procesa sodelovanja v Jugovzhodni Evropi - nekakšnega regionalnega foruma za sodelovanje, bodo v ospredju javne pozornosti na Slovenskem ta in prihodnji teden predvsem proračunski varčevalni ukrepi, kot jih načrtujeta aktualna koalicija in vlada. Tako bo na predlog koalicijskih poslancev Državni zbor na izredni seji 2. in 6. julija sprejemal rebalans letošnjega proračuna, s katerim bo varčna ali pač revna vlada znižala odhodke za skoraj 600 milijonov evrov. Izrazito varčevalne pa naj bi bile tudi spremembe državnih proračunov za leti 2011 in 2012, kot so na včerajšnjem sestanku s premierjem, finančnim ministrom in ministrico za javno upravo na lastna ušesa kot prvi lahko slišali reprezentativni sindikati javnega sektorja.

Fiskalno oziroma proračunsko dogajanje v državi naj bi sicer narekovala predvsem svetovna gospodarska kriza in bojda da predvsem s tem povezane kilave javnofinančne razmere držav evro območja. Med drugimi si bo javnofinančni pas za Grčijo nekoliko zategnila tudi Slovenija. Letos bo za grške javne finance tako šlo 80 milijonov domačih davkoplačevalskih evrov. Skupaj pa bomo v prihodnjih treh letih v skladu z dogovorom držav z evrom za Grčijo namenili 387,8 milijonov evrov. Tako so lahko gospodarji iz Bruslja in preostalih poslednjih okopov neoliberalnega kapitalizma, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj - OECD, povsem upravičeno zadovoljni.

Tako varčevalni ukrepi kot vnaprej zastavljeni javnofinančni cilji pa niso zrasli na zeljniku domače vlade, pač pa jih tako kot večino druge sezonske zelenjave v domovino preprosto uvažamo. Toda tako kot to drži denimo pri zelenjavi, so tudi iz tujine uvoženi javnofinančni varčevalni ukrepi pogosto povsem dvomljive, če že ne celo zanikrne kakovosti. Prav zaradi tovrstnih dvomov ekonomista Jožeta Mencingerja naj bi sicer, tako so vsaj vsa ta leta razglašali naokoli, Slovenija primerljivo bolje prestala privatizacijo in skok v tržni kapitalizem kot ostale srednje in vzhodno-evropske države.

Toda ta prednost iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja je že zdavnaj izpuhtela neznano kam, pa tudi France Križanič pač ni Jože Mencinger. Domača visoko zadolžena Republika pa je kar visoko na spisku držav, ki se jim med prvimi lahko ponovi grški scenarij. In zato sta javnofinančna konsolidacija in zmanjšanje proračunskega primanjkljaja gotovo da nujni prioriteti tudi te vlade. Toda kako to pravzaprav doseči, če v tej državi ni več prav veliko kje vzeti?

Že pogled na rebalans letošnjega proračuna, katerega bodo poslanci pod streho spravili 6. julija, sicer da slutiti, da koaliciji in vladi ni najbolj jasno, kako sploh varčevati. Vladni predlog, po katerem se bodo javnofinančni odhodki države znižali za skoraj 600 milijonov evrov, temelji na manj investicijah in materialnih stroških ter predvsem višanjem trošarin na za vsakdanje življenje slehernika na Slovenskem nujno potrebnih dobrin. Če bo vlada nekatere investicije predvsem na področju zdravstva in prometa zgolj prestavila na naslednje leto, to pač pomeni, da bo pogled na tako rebalansiran letošnji proračun že všeč gospodarjem iz Bruslja, toda odlaganje nujno potrebnih investicij samo po sebi še ni način varčevanja, s katerim bi se lahko dolgoročno omejila javna poraba oziroma domača požrešna država.

Med gotovo da za kako vsebinsko varčevalni ukrep ne gre šteti tudi načrtovanega začasnega dviga trošarin. Kot so Vlado že opozorili iz Urada za makroekonomsko sodelovanje in razvoj, pretirana zaletavost pri dvigovanju določenih trošarin vodi v dvig inflacijske stopnje, kar pa spet ne bi bilo najbolj po godu prav gospodarjem iz Bruslja. Zato je dobra vlada sklenila, da bo o trošarinski politiki dvigovanja cen cigaret, zemeljskega plina, električne energije in pogonskih goriv še enkrat razmislila.

Kljub temu da pa ni videti, da bi na to kaj mislili domači vladni varčevalci, pa dvig cen teh za redne uporabnike pač nujno potrebnih artiklov, nujno pomeni še dražje življenje v tej že tako ali tako dragi državi. Plačni reformi oziroma nižanju plač v denimo javnemu sektorju, v katerem naj bi vlada v prihodnjem letu maso sredstev za plače okoli 157.000 zaposlenim glede na leto 2010 znižala za pet odstotkov, je tako potrebno odšteti še realno manjšo vrednost plač zaradi s trošarinami dvignjenih cen cigaret, zemeljskega plina, električne energije in pogonskih goriv.

Toda kot lahko povsem brez dlake na jeziku potrdijo na sestanku s premierjem in obema ministroma prisotni predstavniki reprezentativnih sindikatov, te koalicije in vlade kakovost življenja vsakdanjih ljudi v domači Republiki v tej varčevalni ihti po nareku gospodarjev iz Bruslja pravzaprav ne zanima. Pravzaprav ji niti ni povsem jasno, kako zastavljene cilje tudi konkretno doseči. Toda tako to gre. Ne glede na v meglo zavite varčevalne ukrepe in širokopotezno zastavljene rebalanse javnih izdatkov v prihodnjih treh letih, Slovenija pač ne bo prav nič bolj varčna, ampak zgolj še nekoliko bolj revna država.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s kozmetičnimi varčevalnimi ukrepi po nareku iz Bruslja domače Vlade te vse bolj revne države v zobeh poskrbel Tomaž Z.