Torek, 29. 6. 2010
goran
Po sedemnajstih letih, v katerih se je izoblikoval v eno najvidnejših sodobnih elektronskih navez, se z novim albumom (začasno?) poslavlja dvojec Pan Sonic. Izvrstna plošča se tokrat znajde v klopčiču intenzivnih ritmičnih tehnaških ekskurzij, ki sta jih Vaino in Väisänen napovedala že na zadnjem gostovanju v Ljubljani. (v celoti!)
* Izid novega Pan Sonicovega albuma je potrdil ugibanja, ki so se pojavila že ob njegovem lanskoletnem koncertu v Ljubljani. Zadržanosti v medsebojnem komuniciranju Mika Vainia in Ilpa Väisänena očitno ni šlo pripisati le pregovorni finski nekomunikativnosti, temveč preprosto dejstvu, da sta se po skoraj dvajsetih letih sodelovanja pač preprosto naveličala en drugega. Razhod – bodisi dokončni ali le začasnii – pa ne bo bistveno vplival na status, ki si ga je dvojec z grajenjem konsistentne estetike izoblikoval med ponudniki sodobnih, samosvojih muzik. Mimogrede je vplival še na celo vrsto sodobnih kreativcev, zato seveda ni naključje, da Pan Sonic danes sodi med najbolj prepoznavne in zanimive glasbene formacije. S ploščo ‘Gravitoni’ Vainio in Väisänen v koherentno celoto spneta paleto mnogoterih zvočnih odvodov, ki sta jih prakticirala pod svojo matično znamko in še enkrat več potrdita, da sta upravičeno pristala med najbolj opaznimi ustvarjalci elektronskih muzik.
Nebrzdan pohod elektronske glasbe v zadnjih dvajsetih letih je v sluhovode potisnil številne uspešne poizkuse, toda kreativce, ki se bodo v glasbeno zgodovino zapisali z inovativnostjo in domišljenostjo, bi sam zlahka preštel na prste ene roke. Urejanje sintetičnih zvokov je prepogosto omejeno le na instantno všečnost, ki pod površjem skriva le malo tehtnejših idej, Pan Sonic pa sodi v kopico elektrončkarjev, ki se ustvarjanja loteva osredotočeno in domišljeno. Rigorozno, ekstremno zvočno vijačenje ju sicer nikoli ni približalo trendovskim in sredinskim privržencem, toda posredno so se njune domislice usidrale tudi pri tistih manj gibljivih poslušalcih. Morda sta se slednjim še najbolj približala s ploščo ‘Kesto’, ki je prinesla nekakšno elektronsko, brnečo nadgradnjo postrockovskih muzik, sicer pa je bila njuna glasba vselej rezervirana predvsem za privržence hrupnih, minimalističnih in techno odvodov.
Najbrž ne bi bili daleč od resnice, če bi ju poimenovali za vez med ekstremističnimi industrial veljaki Throbbing Gristle in Einstürzende Neubauten ter zminimalizirano techno zapuščino Detroita. Temu pritrjuje tudi plošča ‘Gravitoni’, ki združi takoj prepoznavna hrupna cefranja na eni in subtilna, zvočno povsem okleščena gnetenja posameznih sinusoid na drugi strani. Na predzadnji plošči ‘Katodivaihe’ sta poudarek našla v elektroakustičnem raziskovanju s čelistko Hildur Gudnadottir, tokrat pa zatočišče poiščeta predvsem v razgibanih, največkrat udarnih ritmičnih ekskurzijah. Je to morebiti prihodnost techno glasbe? Najbrž ne, saj sodobni trendi narekujejo povsem drugačne smernice, toda v to, da se njuna glasba suvereno znajde tudi v klubskem ali plesnem kontekstu, sta prepričala že s svojim lanskoletnim ljubljanskim koncertom. Pa naj si bo to intenzivno, brneče valovanje ali še raje temačne, razbijaške, toda sofisticirano krojene ritmične repeticije.
Plošča ‘Gravitoni’ se v Pan Sonicovo diskografijo najbrž ne bo zapisala kot največji presežek, toda tako kot to velja za vse njegove druge albume, tudi ta zaokroža intrigantno samosvojo celoto. Ob tem pa je na njej prostor našla kopica skladb, ki Pan Sonicovo estetiko predstavi v tisti najlepši luči. Če je plošča res napoved Vainiovega in Väisänenovega razhoda, ob tem obstaja grenak priokus, ker pa sta oba zelo dejavna tudi kot solistična ustvarjalca, se za prihodnost estetike, ki je tako zelo zaznamovala podobo sodobne elektronske glasbe, ne gre bati.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>