Sobota, 3. 7. 2010
tadej
... Visoko frekvenčno piskanje, nekje med tinitusom in škržatom, je zvok, ki preveva nad precejšnjim delom albuma. Če to prištejemo glasbi, ki deluje kot novodobni “soundtrack” nekega zelo starega japonskega črno belega filma, ki prikazuje neskončno minevanje časa v težkih poletnih dneh, dobimo spolzek teren, kjer je meja med užitkom in blaznostjo zelo tanka ... (v celoti!)
* Težko, vroče in vlažno japonsko poletje se je odločilo razši-riti izven domače dežele. Dolgo je iskalo rodovitna tla, kamor bi lahko vsadilo svoja semena. In ker najboljša zemlja prebiva v ušesih, česar se naravne sile dobro zavedajo, je za prenašalca izbralo onkyo mojstra Toshimaro Nakamuro in njegove neskončne zanke. V kolikor vas torej zanima svet prostranih riževih polj, čajnih nasadov ali bambusovih gozdov, kjer s pomočjo visokih temperatur svet kar obstane, potem nastavite svoj preljubi uše-sek novemu albumu legendarnega japonskega piskača in se prepus-tite magični atmosferi. Ampak naj vas pred tem posvarimo, da japonsko poletje ni le romantika lepe narave. So tudi ostareli uradniki, ki si v loopih brišejo nalive potu s čela in visoke stolpnice, ki pod žgočim soncem nikakor ne popuščajo v svoji pravokotnosti.
Egrets je naslov albuma, ki je zakrivil današnjo tolpo, pod njega pa se je, kor že rečeno, podpisal Toshimaru Nakamura. Gre za očeta onkyo glasbe, čigar zvočni podpis je no-input mešalna miza, temelječa na “feedbacku”. Sodelujoča člana sta tokrat dol-goletni sodelavec Tetuzi Akiyama in na novo preizkušeni Arve Henriksen. Prvi je uveljavljeni, če ne kar najvidnejši kitarist japonske impro scene, drugi pa je prav tako improvizator težkega kalibra, znan predvsem kot soustanovitelj in trobentaš v norveš-kem elektro akustičnem impro fenomenu Supersilent. Na naslovnici albuma tokrat zasledimo le ime Toshimaru Nakamura, kar ob zave-danju o sodelujočih namiguje na vprašanja o naravi tega albuma. Odgovor je, da tokrat ne gre za čisto improvizcaijo, kakršno smo vajeni od Nakamure in kolegov, saj so bili nekateri posnetki deležni naknadne obdelave. Gre torej za izdelek, ki v večji meri predstavlja Japončevo vizijo kot siceršnje impro kolaboracije. Še več! Gre za izdelek, ki ravno toliko kot na impro redukcioni-zem spominja na ambientalo. Nekateri komadi se v meni lastnem asociativnem polju rokujejo z bolj cinematičnimi izdelki Geira Jenssena, pod katere se je podpisal kot Biosphere.
Visoko frekvenčno piskanje nekje med tinitusom in škržatom je zvok, ki preveva precejšen del albuma. Če to prištejemo glasbi, ki deluje kot novodobni “sound track” nekega zelo starega japo-snkega črno-belega filma, ki prikazuje neskončno minevanje časa v težkih poletnih dneh, dobimo spolzek teren, kjer je meja med užitkom in blaznostjo zelo tanka. Poslušalcu, ki je v pravem “old skul” kinotečnem razpoloženju, bo glasba prav gotovo pihala na dušo. Dobra stran plošče je tudi ta, da zna poslušalca spra-viti v potrebno razpoloženje. Vendar, ker gre le za izredno eks-tremno, četudi hkrati zelo subtilno glasbo, znata piskanje in sekvenčno zankanje načeti živce marsikaterega strpnega slušatel-ja, v kolikor trenutek za ploščo Egrets ni na mestu. Če iz sveta filma poznate občutek, ko bi glavnemu igralcu najraje pomagali, da bi malce hitreje prehodil neskončni kader tistega prekletega riževega polja, zamenjal ubogo žarnico ali kadil cigaret, potem veste, o čem je govora.
Zvok etikete Samadhi Sound je opazen in na trenutke se zdi, kot da bo zdaj zdaj zapel žametni glas lastnika založbe Davida Sylviana. Intimo močno kompresiranega vokala, ki na ta način razkriva komaj slišno zvočno kraljestvo ustnic, sline in ostale oralne navlake, tokrat nadomeščajo zvoki trobente Arveja Henrik-sona. Slišijo se intimno vrtinčenje vetra v kovinski cevi, pri-tiskanje ventilov in ostali raznoliki zvoki, ki bi jih lahko dali pod skupni imenovalec avantgardno pihanje. Na drugi strani kitara Tetuzija Akiyame operira v tonalnem svetu, kamor trobenta le bežno pokuka. Za zvočno interakcijo, ki je med Nakamuro in Henriksonom tesna in očitna, se med Nakamuro in Akiyamo zdi, kot da se sploh ne dogaja. Dogodkovno se zdi, kot da vsak igra bolj zase, zvočni repertoar Nakamure pa je preveč ozek in stohasti-čen, da bi prihajalo do zanimivejših spektralnih prepletov. A kljub temu se interakcija med glasbenikoma dogaja na čustveni ravni v poslušalcu, tako da tega ne bomo šteli v minus albuma, ampak bomo označili za svojevrstno mojstrstvo, na katerega je težko pokazati s prstom.
Zvočna slika albuma je unikatna in celovita in kot se za redukcionističnega mojstra spodobi, sestavljena iz večinoma pus-tih in na sebi nezanimivih zvokov. Iz tehničnega vidika gre sicer za spektralno ikebano s poudarkom na osamljenih visokofre-kvenčnih piskih, a kljub temu nekako funkcionira kot celota. Zvoki skupaj v impro sporadični dinamiki ustvarjajo prepričljivo atmosfero, ki fascinira na svojevrsten način. Poleg seksi crvča-lic, prasketanj in piskovičenj se v trobento in kitaro pletejo tudi razni ekstremno filtrirani zvoki. Do izraza najbolj pridejo disharmonični resonančni filtri, ki prav gotovo stojijo v ozadju vseh dronov z vonjem po zvonovih. Ta zvok je izredno priljubljen v akademski elektro akustični glasbi in hkrati deluje kot neka trdna referenčna točka, okoli katere Nakamura gradi podobo albu-ma Egrets. Na drugi strani je na plošči veliko ustaljenih ele-mentov iz sveta eksperimentale in improvizacije, bodisi z vidika zvoka, kretnje (“gesture”) ali melodike. To so nekako meje zvoč-nega miljeja oziroma odskočna deska, če hočete, kjer se razpros-tira novi album Toshimare Nakamure. Izdelki, ki z eno nogo sto-jijo v ustaljenem, z drugo pa hodijo po svojevrstnih teritorijih in s tem na novo vrednotijo ustaljeno, so vsekakor izkaz avtor-jevega mojstrstva ter kompetenc in album Egrets je prav gotovo eden izmed njih.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >> Re: TOSHIMARU NAKAMURA: eGRETS (Samadhi Sound, 2010) (ponovitev 10. 7. 2010 ob 00.30
jemi [04/07/2010]
zlo dobr napisan, plata pa tut paše u nulo! kulsko!
odgovori >>