Marsikdo, ki je 25. junija namakal noge v najbližji kaluži, je to počel v želji, da bi bil z mislimi čim dlje stran od vsakdanjih banalnosti, ki se zarisujejo na ekonomskem, političnem in družbenem polju. Dnevna refleksija je obstala na točki zavedanja o dela prostem dnevu, medtem ko se je globlja vsebina vztrajno izmikala prevpraševanju.

Takšen pristop lahko brez zadrege označimo za napačnega oziroma - bolje rečeno - za strateško napako. 25. junij, dan državnosti in enotnosti, je namreč še kako potrebno secirati s ciljem, da se razkrije vse antagonizme, ki določajo aktualni slovenski prostor, mišljen seveda v strogo teritorialnem smislu. V nasprotnem primeru bomo dopustili, v kolikor že nismo, da bodo polje diskusije zasedli populistični in sovražni glasovi s hudo predmoderno retoriko.

Bojazen je namreč utemeljena in jo lahko dokažemo na primeru ponovnih homofobnih izpadov ob obletnici napada na aktivista za pravice istospolno usmerjenih Mitjo Blažiča in Cafe Open. Tokrat se je sicer izšlo brez šivov in opeklin, zato pa je bila nestrpnost toliko bolj artikulirana s sporočilnostjo sovražnih grafitov in frekvenco, s katero so se prejšnji teden pojavljali na stenah „Opena“. Za dodaten element na kulisi podalpske reminiscence Kristalne noči so poskrbele odvržene molotovke.

Napad ni bil nikakršno spontano dejanje, pač pa premišljen poskus ustrahovanja vseh tistih, ki se zavzemajo za odprto in tolerantno družbeno okolje. Že mogoče, da nam zbledijo spomini na lanske dogodke pred Parado ponosa, zato pa jih toliko bolj vestno gojijo privrženci ideologij na temelju krvi in zemlje. Dialog z njimi je nesmiseln. Edini rezultat bi bilo zniževanje demokratičnih in pravnih standardov, česar se omejenci prav prekleto dobro zavedajo, sicer s svojimi mazarijami ne bi okrasili tudi hiše sodnice, ki si je drznila obsoditi njihove kamerade za lanskoletne „dosežke“.

Če nočemo, da bi bili vsako leto pred Paradami ponosa priče ekshibicionizmu nestrpnosti, potem moramo osvežiti zgodovinski spomin, ki ima v teh krajih silno kratek rok trajanja. Ne glede na to, kakšno je naše osebno mnenje o osamosvojitvi Slovenije, je potrebno ponovno priklicati v spomin civilno-družbeno dogajanje iz osemdesetih let, ki je časovno sovpadalo z menda tisočletnim sanjarjenjem o lastni državi Slovencev.

Že takrat sta se namreč spopadla dva koncepta bodočega državljanstva. Na eni strani so bili postromantični zamudniki, ki so končno dobili priliko izsanjati svoje mokre sanje o državi, ki bo temeljila na modelu nacionalne pripadnosti. Nekdanje določevalce, kot so religiozna in kulturna pripadnost, so se trudili nadgraditi z likom discipliniranega državljana, podrejenega menda enotnemu narodnemu telesu.

Takšna ideologija je svojo moč črpala iz kratenja svoboščin, ki naj bi se dogajala v bivši Jugoslaviji, a so se z nekaterimi izjemami zaustavila zgolj pri kolektivni pravici do samoodločbe. V letih po razglasitvi neodvisnosti si je ideologija počasi prisvojila vse zasluge za redke emancipacijske dosežke, pri čemer gladko zamolči, da ni prva dvignila glasu v obrambo človekovih pravic.

Vprašanje avtonomnega posameznika, ki sam odloča o svojem življenju, je namreč promoviral mavrični skup civilno-družbenih gibanj, ki je bil zrcalna slika prej omenjene ideologije. Panksi, feministke, aktivisti za človekove pravice, gejevska in lezbična gibanja, ekologi, pacifisti ..., da ne naštevamo dalje, so že takrat imeli v uvidu koncept civilnega, socialnega in kozmopolitskega državljanstva. Torej državljanstva, ki ne temelji na pripadnosti narodu, pač pa terja svobodo izbire in spoštovanje posameznikovih pravic.

Strateška napaka se tako kaže v dejstvu, da je svobodomiselna družba v vseh tranzicijskih državah upravljanje z državo prepustila obscenemu političnemu aparatu. Ta kljub neštetim dokazom o zgrešenosti še vedno vztraja na preživeti formuli homogenega naroda in ga ob priložnostih, kot je 25. junij, veselo prodaja naprej. Resda smo ob zadnjih homofobnih izpadih slišali obsodbe vseh treh nosilcev najvišjih političnih funkcij v državi, a ti taisti liki ob državnih proslavah natrosijo toliko kvazi narodno buditeljskega sranja, da več kot uspešno zrelativizirajo svoje prejšnje besede.

Leta 2010 se Parade ponosa v vseh bivših jugoslovanskih republikah odvijajo ob strogih varnostnih ukrepih, če sploh se, in pri tem včasih sploh ni jasno, koga policija sploh brani. Morda tako imenovane normalneže pred amoralneži? Del zaslug za takšno odjavno špico zadnjih dvajsetih let si lahko pripiše vsak, ki je frajersko zamahnil z roko in polje političnega prepustil budalam iz devetnajstega stoletja. Privatizacija namreč še ni končana, le da se sedaj ne odvija več zgolj na polju ekonomije, pač pa tudi pri kreiranju definicije, kaj država sploh je.

Komentar je napisal Tadej.