* Omar Souleyman na omiljeni radijski postaji še zdaleč ni neznanec. Dovolil bi si celo opazko, da je celo zelo "in", pa čeprav najbrž le redkim prvi pade na pamet, ko se mu omeni Radio Študent. Kakorkoli, sam sem potreboval kar precej časa, da sem mu dal priložnost, saj me je od njega sprva odbijala že sama naslovnica albuma Dabke 2020, kasneje pa tudi ščepci slišanih odmevov preforsiranega vokala in ekstatične repetitivne ritmike. Skratka, preuranjen in povsem neargumentiran predsodek, iz katerega pa se je nato porodil cel kup neodgovorjenih vprašanj v stilu: zakaj je Omar Souleyman nastopil na enem izmed največjih festivalov elektronske glasbe - Sonarju, kakšno ozadje ima njegova zahodnjaška publika, konec koncev pa tudi, kako to, da ga obravnavamo v Tolpi Bumov.

Zgostiti precej obširen repertoar - Omar naj bi posnel preko petsto plošč - je v najboljšem primeru naporno, ključ, po katerem to počnejo pri Sublime Frequencies, pa se najverjetneje skriva v razpoložljivem materialu. A vseeno je v tretjem zbiru Omarjevih uglasbitev zaznati nekaj smisla za kontinuiteto in raznolikost, saj je denimo prva plošča Highway To Hassake precej bolj razgibana kot Dabke 2020, zato pa se slednja bolj naslanja na žurerske aspekte sirske poulične godbe. Če je torej na prvi moč uživati ob kar precej inštrumentalnih in vihravih sintesajzerskih pasažah, na Dabke 2020 ob vsem omenjenem v uho zareže tudi kakšen techno ali - bolje rečeno - reminiscenca na obdobje dance glasbe s prhoda v devetdeseta. Jazeera Nights z izjemo zadnje skladbe nadaljuje tam, kjer se Dabke 2020 konča, čeprav se uvodoma še najbolj približa tistemu, kar nam gre ob Omarju v teh koncih nekoliko prehitro z jezika - turbofolku.

Obe zadnji izdaji se poglabljata v koncertne posnetke Omarja Souleymana, tokrat na tiste nastale med leti 1995 in 2009. Tako ni nič čudnega, da je njun tempo ostrejši in povsem na mestu za kakršnokoli razgibavanje okončin. V tem trenutku se Omar nahaja tudi na evropskem delu svetovne turneje, kar izdajo albuma na takšen način dopolnjuje že drugič zapored. Ustanovitelj založbe Alan Bishop torej zopet računa na visokooktanske eksplozivne koncerte, po katerih si bo vsak udeleženec zaželel odnesti del Omarja s seboj. In še enkrat ima računica svoj smisel - Omar v svoji značilni opravi, lutnjar in mož za dvema sintesajzerjema z nasnutim playbackom. Glasbo, ki je menda v Siriji niso jemali dovolj resno za izvoz, je stereotipna in neskončno avtoreferencialna pop kultura Zahoda zlahka sprejela vase. Prezentacija ob sprotnem Omarjevem poprijemanju za vedno nove tehnološke rešitve pa vztrajno skrbi za dvoumno usmerjen imidž nesporne legende sirskega popa. Če ga torej poslušamo kot legendo in pronicljiv, neodkrit dragulj, ki veže prepletajoče godbe neke regije, mu prav nič ne podarimo. Če ga poslušamo kot reprezentirano figuro v rokah glasbene mašinerije, ki je že davno izgubila kompas in nam kot taka prodaja eksotiko, pogojeno samo še z lokacijo, tudi v redu. Problem nastane, ko bodo še naprej nekaterim Zahodnjakom Arabci pač komični - v maniri orientalističnega diskurza. "Sharia don't like it".

Ob poslušanju plošče Jazeera Nights lahko, kot že omenjeno, ugotovimo zgolj to, da gre za podaljšek Dabke 2020 in kot taka ne prinaša kakšne posebne poglobitve Omarjevega glasbenega opusa, ki nam je na voljo. Če želimo zares začutiti hipnotično repeticijo in barvitost Omarjeve dabke-folk-pop godbe, bi se bilo bolje obrniti proti Highway To Hassake. Zafrkljivega plesa željno občestvo pa bo tudi Jazeera Nights sprejelo odprtih rok, oči, ust in nenazadnje - ušes.

pripravil Tit Podobnik