Državljane sedaj več kot polnoletne države ob pričetku poletne vročine vsako leto znova iz kočevskih gozdov glas katoliške vesti opominja, da ni vse lepo in prav v tej mladi državi. Ponovno se je namreč imela zgoditi tokrat že 21. spominska slovesnost. Oziroma, če povemo drugače, dvajset let po pogrebni maši za pobite domobrance in druge žrtve vojne in revolucije na Slovenskem, je v nedeljo, četrtega julija v bližini grobišča pod Krenom, 3000 vernikov prisluhnilo pridigi ljubljanskega nadškofa Antona Stresa. Širši javnosti je bil dogodek morda zanimiv zaradi javnega ugibanja, kdo od državnikov je povabljen in kdo ne. Spominske slovesnosti se je tako udeležil premier Borut Pahor, ne pa tudi predsednik države Danilo Türk, ki je kot zavrnjena gospodična zaman čakal na povabilo na spravni ples.

Kot rečeno, je prva spravna slovesnost, na kateri so bili zastopani tako predstavniki države kot cerkve, potekala pred dvajsetimi leti. Do povabila Pahorju se je katoliška cerkev, oziroma organizator župnija Kočevje, izogibala političnim povabilom. Predstavniki političnega življa so spominske slovesnosti obiskovali le kot zasebniki. Ne bomo se spuščali v ugibanja, zakaj je bilo tokrat povabilo kot govorcu poslano zgolj premierju Pahorju, ne pa predsedniku Türku, ki je že pred letom vrh katoliške države pozval k skupnemu nastopu pri oblikovanju in nadaljevanju sprave. Argumentiranje bi se verjetno končalo v tezi, da je s Pahorjem lažje manipulirati kot s Türkom. Zanima nas nekaj drugega, in sicer, kam je samo 21-letno spominjanje projekt sprave pripeljalo.

Šok ob prvih objavah izpod peresa Edvarda Kocbeka in Spomenke Hribar, da je revolucionarna komunistična oblast po vojni zmasakrirala svoje nasprotnike, je bil za nekoliko nedolžne socialistično vzgojene prebivalce verjetno velik. Šok, ki ga mlajša generacija verjetno niti ne pomni, saj so oziroma smo bili premladi za socialistično indoktrinacijo, ki je poboje uspešno skrivala skorajda do svojega propada. Za večino prebivalstva je bila spravna slovesnost leta 1990 več kot potrebna, saj so se s tem pričeli nekdanji junaki kazati v povsem drugačni luči, jugoslovanska ideologija pa je simbolno končala na smetišču zgodovine. Zato je bila sprava leta '90 potrebna, saj sta si nasproti stala politično obremenjena pola, ki sta na načelni ravni v osebi Milana Kučana in Alojzija Šuštarja priznala, da sta komunizem in s cerkvijo podprto domobranstvo v času med in po drugi svetovni vojni napravila veliko svinjarije.

A dvajset let hitro mine in katoliška cerkev je ob manku komunističnega protipola uspešno zapolnila prostor in skupaj s političnimi priveski na piedestal postavila zločine komunistične strani, svoje pa uspešno pometla pod preprogo. Če samo pogledamo moto, pod katerim je potekala zadnja slovesnost, vidimo, da osrednji nagovor nadškofa Stresa vsebuje poziv za sočutje s tistimi, ki so bili pobiti po vojni. Prav tako so trije govorniki: Federico Potočnik, član Mlade Nove Slovenije, Blaž Knez in Justin Stanovnik, član Nove slovenske zaveze, v katoliško tradicionalističnih govorih opozarjali na nedopustnost in zločinskost Titovega sistema.

Problem za širšo publiko je ravno v zadnji in podobnih komemoracijah, ki smo jim večinoma priča okoli prvega novembra ob dnevu mrtvih. Vsaka stran izpred 60-ih let objokuje svoje, vsak se spominja svojega trpljenja. Zaradi tega preprostega dejstva bo sprava možna le, ko bo bolečino dogodkov pred 60-imi leti zgrizel zob časa. Danes je namreč nepredstavljivo, da bi ob spominu na ubite med drugo svetovno vojno in po njej videli vodjo borčevske organizacije Janeza Stanovnika, kako pred Barbara Rovom na svoja pleča prevzema krivdo, ki jo je del partizanske vojske zagrešil po drugi svetovni vojni, istočasno pa je prav tako nepredstavljiv Justin Stanovnik, član Nove Slovenske Zaveze in vodja tako imenovanega projekta sprave, kako brez besed na svetem Urhu priznava, da je tudi domobranska stran izvajala navadno klavnico nad partizani in njihovimi somišljeniki. A to je že osnovna težava dvajsetega stoletja, ko so antagonisti svoje nasprotnike razglasili za rasne, stanovske ali moralne sovražnike ter jih s tem prevrednotili na hrano za ubijalske stroje.

Za konec komentarja lahko ugotovimo le, da bo ob 40. obletnici spomina na žrtve druge svetovne vojne in povojnih pobojev v Rogu zgodba več kot podobna, s še manj udeleženci. Tako kot v pravičnost povojnih pobojev verjamejo najbolj prepričani, tako v svetost domobrancev verjamejo najbolj sveti. Rak rana te družbe pa bo za prihodnje generacije ostal gnev prvih povojnih generacij, ki se po moči eksponentno prenaša na neposredne naslednike in potomce. Preživeli iz časa pred 60-imi leti namreč ne posedujejo toliko gneva in želje po maščevanju kot njihovi potomci. Mogoče lahko rečemo le, da se domobranski in komunistični ekstremizem opazno številčno krčita. Žalostno pa je, da to večno, danes že zgodovinsko delitev več kot uspešno ohranja Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem.

Komentiral je Igor.