Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DARIUS JONES TRIO: Man'ish Boy (A Raw & Beautiful Thing) (AUM Fidelity, 2009) (ponovitev 18. 7. 2010 ob 00.30) (2504 bralcev)
Nedelja, 11. 7. 2010
MarioB



Altovski saksofonist Darius Jones se je l. 2005 iz Richmonda preselil v New York, kjer je takoj postal prepoznaven in iskan član svobodnjaške jazzovske scene. Na seznamu izvajalcev, s katerimi je sodeloval, najdemo imena, kot so Cooper-Moore Trio, William Hooker, Trevor Dunn's Proof Readers ter kvartet Little Women, ki je nemara tukajšnjim ljubiteljem najbolj znan, saj je nastopil na lanskoletnem festivalu v Saalfeldnu. Pričujoči album je njegov debitantski izdelek kot vodja zasedbe. (v celoti!)
* Altovski saksofonist Darius Jones se je leta 2005 iz Richmonda preselil v New York, kjer je takoj postal prepoznaven in iskan član svobodnjaške jazzovske scene. Na seznamu izvajalcev, s katerimi je sodeloval, najdemo imena, kot so Cooper-Moore Trio, William Hooker, Trevor Dunn's Proof Readers ter kvartet, ki je nemara nekaterim tukajšnjim ljubiteljem najbolj znan, saj je nastopil na lanskoletnem festivalu v Saalfeldnu: Little Women.

Pričujoči album je njegov debitantski izdelek, v katerem predstavlja vodjo zasedbe. S triom, v katerem sta še Cooper-Moore (diddley-bo, klavir) in Rakalam Bob Moses (bobni), se Jones prepušča sodobnim variacijam na vrsto zvrsti, ki so sooblikovale jazz: blues, spirituali, gospel, swing in druge. Man'ish Boy, ki že z naslovom namiguje na bluesovsko podstat, tako ponuja imenitno in poduhovljeno, zračno in zgoščeno vizijo spiritualnega jazza, ki je Jonesu prinesla pohvale za enega najboljših lanskih debitantskih albumov.

Naslov albuma Man'ish Boy kajpak namiguje na Muddyja Watersa in delno zakoliči senzibilnost albuma, katerega komadi se dostikrat spogledujejo z bluesovsko melodijo, še raje pa se na blues neposredno ne navezujejo, marveč v skladbah ustvarijo bluesu podobno vzdušje. Prav tako se Jones ne zateka h kakim znanim bluesovskim temam ali jazzovskim standardom - vse komade je napisal sam, tri od devetih skladb pa je ustvaril v sodelovanju z enim od dveh soglasbenikov ali pa z obema.

Darius Jones je izjemno raznolik glasbenik. Velikokrat v svoj altovski saks pošteno zapiha, zarjove, takrat je njegov zvok robusten, silovit, prediren, drugič pa se poda v mehka niansiranja in lirične pasaže ter omamno razvija dolge melanholične melodije. Odličen primer prvega je komad Chasing the Ghost, v katerem se – ne le zaradi besede “ghost” v naslovu – zdi, da ga je popadel duh Alberta Aylerja, s katerim ga primerjajo spričo spiritualnosti njegovih skladb.

V triu igrata še Cooper-Moore, ki poleg zanj značilnega glasbila diddley-boja nekajkrat navdihnjeno zaigra na klavir, in bobnar Rakalam Bob Moses. Prvega poznamo z domačih odrov oziroma iz zasedbe Asifa Tsaharja Digital Primitives, bobnar Rakalam Bob Moses pa je dejaven od sredine 60. let prejšnjega stoletja in je med drugim igral z imeni, kot so Rahsaan Roland Kirk, Larry Coryell, Jack DeJohnette in Pat Metheny. Jones se je z obema, čeprav sta približno enkrat starejša od njega, odlično ujel, kar dodatno priča o njegovi zrelosti.

Oba Jonesova soigralca pomembno prispevata tako k sami strukturi skladb kakor tudi k zvoku. Cooper-Moore z diddley-bojem ustvarja zanimiv učinek. Zdi se, kot da se skladba ritmično ves čas seseda sama vase, a se obenem temu izmuzne in se znova požene. Spet slednjič pa nas Cooper-Moore navduši s klavirjem, saj ga vešče uporablja za ritmično in harmonsko polnjenje skladb - ko denimo drži ritem z levo roko in le občasno doda kak drobec k začetni melodiji, medtem ko si Jones da duška s prepihavanjem, iskanjem odzvenov med klavirjem in saksom, ritmičnim preusmerjanjem. Delo bobnarja pa je dostikrat asketsko, saj v marsikaterem komadu igra manj, kot bi to storila večina bobnarjev. Tako doseže učinek odprtosti in ritmične nelinearnosti.

Album sklene baladna, otožna Forgive Me s predirljivo saksofonsko melodijo in poglobljeno klavirsko igro ter nežnim božanjem činel. Skladba je lep zaključek odličnega albuma in po vzdušju in zgradbi tudi krasno zaokroži raznovrsten in dinamičen album. A s tem albuma še ni konec, saj je Jones po kaki minutki tišine dodal bonus komad Chaych!, ki ga je posnel v živo s svojim drugim triom, v katerem sta še basist Adam Lane in bobnar Jason Nazary.

Ta razživeta in večslojna, mišičasta, a tudi zadosti krhka skladba, da se v njej izkažejo vsi člani tega drugega Jonesovega tria, nas ravno zadosti “narajca”, da se nam zdi, da bomo v nadaljevanju slišali kar še en Jonesov album. A gremo raje počasi, saj je že na albumu Man'ish Boy zadosti močne in sugestivne muzike, ki terja svoj čas, ko pa jo zaužijemo, ostanemo navdušeni nad domiselnostjo, dovršenostjo in ekspresivno močjo Jonesovih skladb. Če vzamemo v obzir še dejstvo, da je Jones ob Stevenu Joergu tudi produciral album, je na dlani, da imamo opravka z izjemno nadarjenim in vsestranskim ustvarjalcem, katerega prihodnje ustvarjanje bomo z užitkom preverjali, hkrati pa upali, da ga kmalu uzremo tudi na domačih odrih.

pripravil Mario Batelič



Komentarji
komentiraj >>