V torek je po 19- letni abstinenci sosede Avstrijce oz. njihovo prestolnico obiskalo eno najizraznejših imen svetovnega popa v poslednjih dveh do treh desetletjih – Prince. Na Dunaju ga je pričakala dodobra zapolnjena, a ne docela polna dvorana »princeljubcev«, ki so doživeli skoraj triurno popotovanje po poteh funka, r'n'b-ja, rocka, popa, soula in še česa. (v celoti!)
PRINCE, 13. 7. 2010; Stadthalle Wien, Dunaj, Avstrija
* V torek je po 19-letni abstinenci sosede Avstrijce oziroma njihovo prestolnico obiskalo eno najbolj izraznih imen svetovnega popa v poslednjih dveh do treh desetletjih – Prince. Na Dunaju ga je pričakala dodobra zapolnjena, a ne docela polna dvorana »princeljubcev«, ki so doživeli skoraj triurno popotovanje po poteh funka, r'n'b-ja, rocka, popa, soula in še česa.
Prince je na oder prikorakal kmalu po osmi in to kar s svojim največjim hitom »Purple Rain« oziroma z nekaj več kot 10-minutno verzijo tega svojega enormnega pop hita. Po nekaj uvodnih besedah je odštekana ikona popa že zaplavala v hitrejši, bolj funkerski ritem, ki se ga je nato z nekaj manjšimi nihanji držala praktično skozi kompleten koncert. Prvi naval hitov na čelu z »Let's Go Crazy«, »1999« in »Cream« je kmalu prekinila solistična točka povratnice v živo ekipo Princa, legendarne tolkalke in bobnarke Sheile E. Desetminutna vokalno-tolkalna ekshibicija je na plano vse bolj potegnila tudi ostali del odlične Prinčeve koncerte zasedbe, v kateri so klasično kraljevale ženske glasbenice, saj je bila kompletna linija spremljevalni vokalov ženskega spola, poleg Sheile E. pa sta za inštrumente skozi kompleten koncert poprijemali tudi bobnarka in klaviaturistka. Ženski ekipi so sledili le basist, ki se je občasno prelevil v drugega klaviaturista, prihajajoči in odhajajoči igralec ustne harmonike ter seveda Prince. Poleg Princa, ki je večino koncerta preživel v vlogi vokalista in občasnega kitarista, poskrbel pa je tudi za krajši tolkalski delirij s Sheilo, pa na odru ni bilo prav nobenega kitarista več, kar je v predelih, ko Prince ni soliral, puščalo ogromno prostora ritem sekciji, ki je svojo priložnost glede na videno dobro izkoriščala. Glavni problem celotnega koncerta in potencialnega uživanja ob dodobra zasoljeni ceni vstopnic, med katerimi je najcenejša stala 87€, pa je bil pregrešno slab zvok. Ritem sekcija je bila skoraj celoten koncert praktično neslišna, občasno so se sicer zaslišali klasični zvoki funkerskih aranžmajev Prinčevih bobnov, a je zvočna slika iz kompozicije v kompozicijo postajala vse bolj nedorečena in razpadajoča. Razen Prinčevih vokalov in njegovih briljantnih, izjemnih in entuziastičnih kitarskih odisejad se je še najbolj slišalo klaviature, ostala zvočna slika in njegova čistost pa sta ostajali v ozadju, razpacani, motni in razmazani. Za užitek ob koncertu je bil poslušalec tako močno prikrajšan, ko pa k temu dodamo še ekstremno vročo dvorano, kjer si »zašvical« že v trenutku, ko si vstopil vanjo, pa se potencialna koncertna poslastica kitarskega maestra, odštekanca, heroja pop generacije osemdesetih in internetnega skeptika popolnoma izjalovi. Nad zvočnim kolapsom so bili verjetno še najbolj navdušeni kitaristi, ki so se lahko znova prepričali o podcenjenosti ekspresivnih Prinčevih kitarskih sposobnosti.
Prince je ekstravaganten showmaker z močno odrsko prezenco, odlično zasedbo glasbenikov in široko glasbeno etiketo, nastopač in bahač brez primere, hkrati pa ostaja toliko predan glasbi, da se ji nikakor ne pusti omejevati. Tako se je po začetnih nekaj uspešnicah kaj hitro izognil vsem ostalim, saj je od svojih uspehov z začetka zapisa odigral le še »Kiss« in »I Wanna Be Your Lover«, nato pa je začel funkirati in zabavati z močnimi funkerskimi in rockerskimi linijami, hitov kot so »When Doves Cry«, »Raspberry The Red«, »Sign O The Times« in drugih pa povečini ni izvedel niti v kar petih dodatkih. Po slabi uri in pol je Prince odšel z odra po izvedbi svojega komada »Nothing Compares 2 u«, spisanega za Sinead O'Connor, na oder pa se je vrnil kar petkrat, zadnjič že potem, ko so se prižgale luči dunajske mestne dvorane in so ljudje že množično odhajali iz dvorane. Zanimiv je bil predvsem nabor skladb odigranih v vseh dodatkih, saj je, ko je publika, sicer jedoča iz njegovih rok, pričakovala uspešnice, on neprestano funkiral. V tem je šel tako daleč, da je preigral kar nekaj funkerskih klasik, kakršni sta recimo »Everyday People« in »Play That Funky Music« in v določene segmente svojih funkerskih kompozicij vnašal tudi kratke izseke drugih tudi povsem popovskih uspešnic, kakršen je bil recimo refren Alicie Keys na eni od kompozicij.
Spretno krmarjenje po bogatem arzenalu Prinčevega materiala na koncertu dobi veliko bolj funkersko in rockersko podstat kot jo mnogi poznajo z njegovih albumov, koncerti so pravzaprav plesni žur, žal pa je tokratnega povsem uničila trojka v postavi lučkar–zvočni tehnik–vizualec. Le-ti so eden za drugim na polno grešili. Sprehajanje med funkom, rockom in r'n'b-jem je nekajkrat začinil z zanimivimi solističnimi prehodi iz ene kompozicije v drugo in krajšimi prebliski recimo beatboxa, kitarskih solaž ali solaž ustne harmonike. Na koncu koncerta je bilo ugotovljeno, da Prince s seboj sploh nima svojega tehnika, kar je ob njegovi tehnični dovršenosti in pedantnosti povsem nerazumljiva in brezizhodna napaka, uničujoča za obiskovalce, predvsem tiste neavstrijskega porekla. Domačini so bili namreč po izrazu na licih videti veliko bolj zadovoljni s svojim 87€ in več vrednim vložkom v koncert, kjer je peterica dodatkov trajala uro in pol, osnovni koncert pa uro in dvajset minut.
Prince je poleg svojih plesnih, kitarskih in vokalnih točk v vročini dunajske dvorane poskrbel za nekaj močnih disco in funk izlivov in s tem dokazal, da gre za glasbenika prvega svetovnega razreda. Žal pa so večino dobre volje odvzeli avstrijski lučkar, ki je Princa nekajkrat debelo zgrešil, avstrijski vizualec, za katerega sem imel občutek, da sploh ne sledi koncertu, in tehnik s svojim zvočnim skrpucalom. Zanj je po koncertu Andrija Pušić, brat Ramba Amadeusa in član Otrok socializma in Na lepem prijazni, lepo povedal bistvo v besedah: »A je kdo sploh kaj slišal?« In imel je še kako prav. Žal je razlika med Prinčevimi nastopi z New Power Generation s konca osemdesetih in prve polovice devetdesetih in tokratnim koncertom velika. Žlehtnobe, iskrivosti, uživaštva in odrske iskrenosti je bilo tokrat odločno premalo, se ga bomo pa zato nekateri toliko raje spominjali po koncertih iz njegovega »zlatega obdobja«.
Recenzijo je spisal Jizah
Komentarji
komentiraj >> Re: Prince!!!
buba [15/07/2010]
http://www.billboard.biz/bbbiz/content_display/industry/e3id62c14caef9dce16d67b0a9d88612e10
odgovori >>