Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
FRANK GRATKOWSKI/ SIMON NABATOV/ MARCUS SCHMICKLER: Deployment (Leo Records, 2010) (ponovitev 24. 7. 2010 ob 00.30) (2273 bralcev)
Sobota, 17. 7. 2010
Tit Podobnik



Duetu dveh, že uveljavljenih improvizatorjev na pihalih in klavirju, se pridruži še računalnik. Tank na naslovnici zavaja, strateški premiki na plošči gredo namreč zgolj v smeri glasbe ... (v celoti!)
* Nedolgo nazaj je ob svojem obisku Slovenije in 51. Jazz festivala Ljubljana Bob Ostertag na organizirani okrogli mizi znal dvigniti kakšno obrv. Morda najbolj radikalne so bile njegove hipoteze o v živo in neživo odigrani glasbi, ki pa je nato tudi sam ni znal ločiti. Sicer bi razgovore o tem pustili za kakšno drugo, bolj primerno priložnost, a eden izmed hendikepov v živo odigrane glasbe je po Ostertagu menda tudi računalnik. Slednji naj ne bi dovoljeval improvizacije in posledično žive glasbe, ker gre za v naprej sprogramirane programe, sekvence, efekte in podobno šaro, ki se je seveda v realnem času ne da manipulirati oziroma se jo lahko glede na njene, v naprej predvidene zmožnosti. Kako torej, da znajo nekateri iz računalnikov izvabiti precej nepredvidljive in kontinuirano zvočno zanimive stvaritve – tudi skozi improvizacijo in v živo? Bobu bi moral nekdo najverjetneje razložiti, da se med nič in ena vseeno skriva še neskončno veliko števil, ki jih bomo skozi razne krivulje stežka kaj kmalu vse zapopadli z ušesi.

Ravno računalnik, natančneje mož za njim - Marcus Schmickler - namreč odločilno posega v zvočni zapis tokrat obravnavane plošče. Frank Gratkowski, sicer našim odrom dobro poznani pihalec na sledi evropske improvizirane in sodobne skladane godbe, in Simon Nabatov, ruski pianist in interpret precej raznolikih polj umetnosti, sta skozi peščico sodelovanj že stara znanca. Schmickler pa je v njunem kontekstu novinec, čeprav gledano z vidika improvizirane glasbe tega vsekakor ne bi mogli trditi. Gre torej za njihov skupni prvenec, prikladno pa je album izšel za založbo, pri kateri se Gratkowski in Nabatov često udinjata – Leo Records.

Avtoriteto med tremi predstavlja Gratkowski, zato ni presenetljivo, da nit odigranega izvira pri njem. Nedolgo nazaj je v triu s Chrisom Brownom in Williamom Winantom izdal ploščo, ki na nek način napoveduje danes obravnavano, vzporednice bi najverjetneje našli že v sami atmosferičnosti, narekovani s strani Gratkowskega. Njegovi zgolj mestoma členjeni, sicer pa pretežno pointilistični nastavki tako ponovno postanejo podstat vsem barvam zvoka, ki jih tokrat iz svojih instrumentov izvabita Nabatov in Schmickler. Skupaj tvorijo tako rekoč napad za napadom, a hkrati se vsakič znova povlečejo nazaj in z gradnjo pričnejo od začetka. Poraja se vtis, da je vsak vnovični napad na novo premišljen in usmerjen drugam, zvokovno pa je tem niansam najlaže slediti preko Schmicklerja. Gratkowski sicer v svojem slogu dirigira in izkorišča bogate izkušnje v podobnih glasbenih okoljih, Nabatov pa tokrat prepariranemu klavirju navkljub vseskozi ostaja nekako predvidljiv in monoton. Kljub konformnosti pa sami atmosferi doda pečat.

Kot omenjeno, presežek na tej plošči gre iskati predvsem v doprinosu Marcusa Schmicklerja. Sicer človek z nevprašljivim muzičnim pedigrejem se v duelu z Gratkowskim znajde, kot bi skupaj ustvarjala že vrsto let. Zvočni spektri, ki jih pripenja na odigrano glasbo, nikoli ne zaidejo med najbolj očitne, pretežno pa se zdi, da napravijo točno tisto, kar si Gratkowski v tistem trenutku želi. Tako pri medsebojnem priganjanju in dopolnjevanju glasba često prehaja v intenzivnejše faze in poslušalcu kot taka ne pusti dihati. To pride še posebej do izraza v kratkih odsekih, ko trojice ni več mogoče kristalno jasno razločiti, saj se enostavno zlijejo v celoto. Takrat tudi Nabatov izstopi iz svoje, vsaj dozdevno nekoliko rezervirane pozicije. Če se torej poigramo z naslovom plošče, je v takšnih trenutkih uvajanje zaključeno.

pripravil Tit Podobnik


Komentarji
komentiraj >>