Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Mi smo kritični, a telo počiva. (2650 bralcev)
Četrtek, 15. 7. 2010
IdaH



V Galeriji Photon se je v ponedeljek odprla razstava z naslovom Kdo naj živi in kdo mora umereti?. Na razstavi projekte predstavlja pobudnica razstave Zvonka Simčič v sodelovanju z Marino Gržinić in Aino Šmid. Hlad zatemnjene galerije na Križevniški in udobni džabuzi, na katere se lahko zleknemo, zelo odgovarjajo formatu razstave, ki predstavlja video dela in tekstualne projekte, ki zahtevajo intelektualni napor, a telo počiva.
V Galeriji Photon se je v ponedeljek odprla razstava z naslovom Kdo naj živi in kdo mora umereti?. Na razstavi projekte predstavlja pobudnica razstave Zvonka Simčič v sodelovanju z Marino Gržinić in Aino Šmid. Hlad zatemnjene galerije na Križevniški in udobni džabuzi, na katere se lahko zleknemo, zelo odgovarjajo formatu razstave, ki predstavlja video dela in tekstualne projekte, ki zahtevajo intelektualni napor, a telo počiva.

Gržinić in Šmid razstavljata dva projekta. No war but class war! je video, ki je sestavljen iz političnega teksta. Navaja razloge proti kolonializmu in proti različnim oblikam izkoriščanja, ki je inherentno kapitalistični svetovni ureditvi. Slog pisanja je značilen za anti-globalistični, post-kolonialni akademski diskurz, ki je razumljiv le ozkemu krogu akademikov. Napisan je v kratkih manifestnih izjavah. Tipkani tekst na beli površini presekajo posnetki rok, ki na belo površino lista postavljajo v prvem segmentu mali globus in secirna orodja: škarje, skalpel, olfa nož, povečevelno steklo. V drugem segmentu kozmetične pripomočke za rezanje nohtov. Tekst presekajo enostavne animacije v 3D virtualnem prostoru, ki s silhuetami slik spominja na prve galerijske salone iz začetka prejšnjega stoletja. V virtualni prostor je postavljena Hitlerjeva glava in kasneje slika Kennedijevih na obisku pri Titu.

S tem postavi didaktična orodja. Napove, da bomo secirali svetovno ureditev, da so vse oblike ideoloških govorov kozmetika in naredi povezavo med nemškim in ameriškim fašizmom in fašizmam v balkanskih logih. Pomanjkljivost dela je, da ne podvomi o lastni vpletenosti v isti diskurz, v akademsko govorico, ki je namenjena višjemu sloju ali v galerijski kontekst. Čeprav naj bi delo govorilo o razrednemu boju, se ta intenca razblini z izbiro diskurza. Telo počiva.

Drugo delo tandema Gržinić-Šmid Čista svoboda iz letošnjega leta, je nekoli bolj obsežno. Osnovni likovni material je spet pisan ali bran tekst, ki uporablja isti akademski diskur. Projekt sestavlja video, tekst in nizko resolucijske fotografije iz videa, pod katerimi so prevodi izjav. Tekst je pravzaprav transkript besedila, ki ga v videu interpretirajo igralci. Tekst, po katerem je razstava dobila naslov definira sisteme izkoriščanja in nekrokapizalizem. Visi na velikih transparentih, ki so obešeni od stropa do tal.

Če je intenca dela, da informira, potem je tovrstno podvajanje teksta smiselno. Ne zdi pa se smiselno, da je povečan v likovni stenski tipografski element, ki je brez dizajna, pa vendar deluje kot dekorativni element kot vizualno mašilo. Tovrstno gesto lahko gledamo tudi kot manifest, v tradiciji New Yorške aktivistične skupine GAAG. V tem primeru bi bil tekst sprejemljiv, vendar le, če bi bil postavljen na ulico, izven galerije. Telo počiva.

Video sestavljata dva dela. V prvem govorijo tekst stari znanci iz aktivistične scene v Rodčenkovem mladinskem klubu. V drugem delu pa spremljamo izjave Kwama Nimakoja o izkoriščevalskih odnosih EU do Afrike na delavnici v akademskem naročju Univerze Duke v ZDA. Pamfletne izjave o oblikah izkoriščanja v globalnem kapitalizmu se v prvem delu optimistično povežejo z resnimi mladci, ki to izjavljajo. Napovedujejo, da obstaja kritična masa posameznikov, ki so se na ravni izjave sposobni distancirati od potopitve v neprestano dogodkvnost sodobne družbe.

Izbira statičnega teatrstkega nastopa, ki prej spominja na vaje kot na dejansko predstavo je smiselna, ker s tem skrito kritizira pomen dogodka v sodobnem medijskem svetu. Delo je sicer performativno, ni teoretsko, a je strogo resno, nima distance, ne pripada simboličnemu redu, temveč redu dejstev, zato menim, da projekt ni umetniško delo, vendar je politično performativna izjava, ki je postavljena v galerijski prostor. Galerijski prostor je edini možen, ker je delo tekstualno hermetično zaprto v akademski diskurz. Naslavlja velike politične zgodbe, a ni efektivno, ker je forma zaprta.

Zvonka Simčič je razstavila projekt NeVidene in pozabljene, ki ga sestavljajo trije segmenti. Prvi je avtorski performativni video, v katerem avtorica hodi po horizontu ob zahajajočem soncu. Formalno uporablja minimalna sredstva, a je hkrati poetičen, skoraj pravljičen, brez časa in kraja, ker je horizont lahko kjerkoli in sončni zahod je kadarkoli.

Drugi segment s tremi video intervjuji s priznanimi družbenimi analitičarkami Tanjo Rener, ki jo spremlja izjava Tatjane Greif, z Vesno Leskovšek in Magdo Šmon, so totalna prizemljitev. Simčič pri teh novinarskih intervjujih izhaja iz lastne izkušnje. Je mati samohranilka, ki je spočela z umetno oploditvijo. V teh socioloških pogovorih zastavlja ključno etično vprašanje: »Ali nekdo, ki je reven, kot je samostojna kulturna delavka, nima pravice do otroka?« »Ali je samska ženska manj enakopravna kot ženska, ki je v heteroseksualnem odnosu z moškim?« Intervjuji so jasni in didaktični in v formalnem redu pravzaprav niso umetniški videi, ampak novinarski prispevki.

Tretji segment njenega dela zbuja najbolj problematično branje, v katerem je težko poiskati svojo etično pozicijo. V času umetniške rezidence v Londonu je Zvonke Simčič nadaljevala svoje razmišljanje o institucionalni kritiki, o relaci med delom umetnice in materinstvom. S sinom Adamom je hodila po pomembnih londonskih galerijah kot so White Cube, Beaconsfield, Red Gate Gallery, The Saatchi Gallery in tako dalje. V njih je manifestativno izvajala s sinom performans. Slikala ga je kot umetniški objekt. Tu nastopi veliko etično vprašanje: »Ali je etično opravičljivo, da si otroka prisvojimo kot svojo umetniško kreacijo in kakšne posledice to nosi?« Psihičnih posledic vsekakor ne prinaša, saj se je otrok v galerijah igral popolnoma neobremenjeno.

Institutcionalna kritika kot umetniško delo ni najbolj lucidna oblika sodobne umetnosti, a njena vloga v umetnostnem sistemu je popolnoma upravičena in potrebna.

V Galeriji Photon je mirovala dežurna feministka Ida H.


Komentarji
komentiraj >>