Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ROC MARCIANO: Marcberg (Fat Beats, 2010) (ponovitev 23. 7. 2010 ob 00.30) (2295 bralcev)
Petek, 16. 7. 2010
jizah



Ime Roc Marciano širši javnosti ne pove kaj dosti, a »insiderski« raperski poznavalci bodo kaj hitro zastrigli z ušesi, ko boste omenili njegovo ime. Gre namreč za pravcatega veterana newyorške raperske scene, nekoč člana Busta Rhymesove druščine Flipmode Squad ter del odličnega projekta Peta Rocka imenovanega The UN. (v celoti!)
* Ime Roc Marciano širši javnosti ne pove kaj dosti, a »insiderski« raperski poznavalci bodo kaj hitro zastrigli z ušesi, ko boste omenili njegovo ime. Gre namreč za pravcatega veterana newyorške raperske scene, nekoč člana Busta Rhymesove druščine Flipmode Squad ter del odličnega projekta Peta Rocka imenovanega The UN.

Po imenu spominja na legendarnega boksarskega šampiona Rockyja Marciana iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja, ki je pred seboj kot za šalo rušil vse tekmece in se v pokoj odpravil kot nepremagan svetovni prvak. Brez madeža v karieri pa je do svojega dolgo pričakovanega prvenca prilomastil tudi Marciano, ki je predhodno sicer gostoval pri nekaterih velikanih svetovnega hiphopa, kot sta Wu-Tangovca GZA in Raekwon, Busta Rhymes in pri nekaterih drugih, a pravih solističnih korakov do letošnjega albuma »Marcberg« še ni naredil.

Minimalistična glasbena podoba, temelječa na konstantno udarnih in močnih bobnarskih udarcih je v celoti delo Marciana samega In to kljub temu, da je Roc Marciano znotraj različnih projektov sodeloval z velikanoma hiphop produkcije Largom Professorjem ter Petom Rockom in bi si vsekakor lahko priboril kak močan beat omenjenih producentov. Enako je z vokalnim delom in posledično tudi z besedili, saj se na albumu pojavi le en gost, kar je za to stoletje v rapu pravi konceptualni preblisk. Ravno s tem kontekstom »ona man banda« pa je Rocu uspelo ustvariti kar nekaj karakteristik pri katerih večini raperjev spodrsne. Na albumu namreč ni sprememb razpoloženja, kar sicer prinaša občasno monotonijo. Vokalna izlivanja s podlagami delujejo kot celota, ni kompozicij delanih zgolj z namenom prebijanja na kakršne koli lestvice, uporaba tipke skip pa je povsem nepotrebna.

Skepsa o dejstvu, da si bo fant sam sproduciral album je bila povsem odvečna, saj so podlage, povsem nepričakovano, celo boljši del albuma. Estetika hiphopa iz devetih z močno zaslombo vzorčenja, kjer bi skoraj vsako kompozicijo stilsko lahko umestili h karakteristikam najvidnejših producentov tistega časa, pa naj si bo to Havoc iz Mobb Deepov, Dj Premier, RZA ali pa Pete Rock, je prisotna skozi celotno ploščo. Klasični, surovi in zaprašeni boom bap beati imajo še največji problem v neravnovesju med glasnostjo vokalov in podlag, a po drugi strani ravno to ohranja album prvinski ter nekonvecionalen.

Skozi natančna vzorčenja pa Roc, oh kako raekwonovsko, posega po izključno drogeraških in uličnih tematikah. Osredotočenost na ulico, njene zakonitosti, distribucijo in konzumiranje drog obdeluje precej metaforično, podaja pa jo z drugačnim stilom in flowom rapanja. Le-ta je še najbližje temu kar je v času druženja z zasedbo Ultramagnetic Mćs počel Kool Keith, saj Marciano rapa rahlo po svoje, rahlo izven beata, a vse skupaj mestoma popelje v zabavne vode uličnih tematik, drugič pa razvija vso zgodbo le okrog drog. Pri tem svojo prosto asociativnost, sicer ostre vokalne forme in atipičnega vokala, vodi v kalne vode, saj le redko razvije zgodbo od začetka do konca. Mnogokrat postavi vse potrebne nastavke, a nato okrog njih kroži kot mačka okrog vrele kaše in na koncu ne izpostavi bistva, ne zaključi zgodbe, temveč ostaja na ideji osnovne tematike, ki pa je skozi album zlahka opisljiva z besedama ulično »pimpanje«.

Kako uspešno je lahko repetitivno in monotono podajanje besedil je tokrat dokazal Roc Marciano, ki z uličnim pristopom in uličnimi možgani, pade v kontekst grobega in surovega preprodajalca. Album ne deluje inovativno in sveže, a zato uspešno parira vsem trendovskim raperskim formam vsakdanjika, katerim povečini umanjka kohezivnost, konsistentnost in poznavanje raperske zgodovine. Roc Marciano pri tem ne pade ne na produkcijskem, ne na verbalnem nivoju, čeprav slednji precej zaostaja za produkcijskim.

pripravil Jizah



Komentarji
komentiraj >>

Re: ROC MARCIANO: Marcberg (Fat Beats, 2010) (ponovitev 23. 7. 2010 ob 00.30)
viniloman [16/07/2010]

Povsem strinjam se z napisanim. Plata je zaradi zgoraj navedenih razlogov bolj kot ne dolgočasna. Glede besednega zaklada pa sploh ne gre izgubljati besed, no ja, za kakšen spis v osnovni šoli bi morda bilo dovolj...
odgovori >>