Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
THE SLACKERS: The Great Rocksteady Swindle (Hellcat, 2010) (ponovitev 25. 7. 2010 ob 00.30) (2157 bralcev)
Nedelja, 18. 7. 2010
Skabina



Ko je bilo leto 64 na Jamajki zelo vroče se je poskočni ska spremenil v ležerni rocksteady. In, glede na trenutne vremenske razmere, se skoraj preroško, The Slackers vračajo z ležernim albumom The Great Rocksteady Swindle, ki ne zahteva pretiranih naporov, ampak ležerno poležavanje v senci, ob poslušanju albuma seveda. (v celoti!)
* The Slackers je ska bend, ki ima v srcih slovenskih skanksterjev zagotovo posebno mesto. To so si zagotovili z odličnimi albumi, še bolj pa z živimi nastopi. Zagotovo pa se bo tam znašel tudi novi album The great rocksteady swindle.

The Slackers so bili vedno precej samosvoj bend. Medtem ko so bendi njihove generacije večinoma jezdili tretji val ali preigravali jazz klasike, so se oni držali preverjenega recepta stare šole in se trudili zveneti čim bolj podobno originalu iz šestdesetih. Na svoj način seveda. Medtem ko je mnogo teh bendov že poniknilo, pa The Slackers svoj val jezdijo naprej v dvajseto leto svojega obstoja in ga bodo zagotovo še naprej, kajti čas je pokazal, da so odporni tako na dogajanja na glasbeni sceni kot tudi na kadrovske spremembe v svoji sredini. Le-te so spodjedle že marsikatero trdno jedro, toda njihovo jedro v postavi saksofonista Davida Hilyarda in klaviaturista-pevca Vica Ruggiera je očitno neuničljivo in tako so te spremembe Slackersom prinesle le nove, pozitivne dimenzije.

Kljub novim širinam pa so The Slackers bend, od katerega bi bilo težko pričakovati kaj novega. Pravzaprav bi bilo to skoraj napak. Takšno pričakovanje bi za sabo pustilo samo razočaranje, ker če se ni zgodilo devetnajst let, se najbrž tudi kasneje ne bo. Toda prav take imamo Slackerse radi – zveste svojemu zvoku, ki je očitno dovolj širok in globok, da nas vedno znova razveseljujejo z novimi melodijami, ki se nam usedejo v ušesa in srce. Na The Great rocksteady swindle je takih melodij na pretek, saj album vsebuje kar petnajst komadov, nekaj pa je tudi takšnih, ki - vsaj mene - ne prepričajo najbolj.

Na albumu The great rocksteady swindle se The Slackers tako predstavijo v znani maniri in prehajajo med žanri, ki so jih proslavili po celem svetu. Čeprav se o njih vedno govori kot o ska bendu, seveda niso samo to. Pravzaprav je skaja pri njih z leti čedalje manj in v ospredje stopajo počasnejše, bolj reflektivne melodije rocksteadyja, reggaeja in duba. Kot da bi nekdaj “leni” mladeniči z leti postali še bolj leni, kar se pozna tudi na minimalizmu – nič pretiravanja s soloti ali prevelikega okraševanja. Če so melodije bolj “lene” pa se to ne dogaja tudi njihovi besedi. Ta zna biti ostra kot nož in dokazuje, da znajo Slackersi zelo dobro opazovati dogajanje okoli sebe, pa tudi to, da jim je mar za to, kar se dogaja. Seveda pa znajo tudi uživati življenje in tako se beseda ljubezen pri njih vedno prepleta z besedama politika in sociala. S tem zadostijo tako romantikom kot tudi socialno in politično angažiranim aktivistom.

Ena lepših in pozitivnejših plati novega albuma je, da se tukaj prvič kot avtorji pojavljajo prav vsi člani benda, še posebej pa se vtisne v spomin debi bobnarja Are Babajiana Mr. Tragedyja. Sodelovanje vseh je dobrodošlo že zato, ker se glasba napolni z novo energijo, ki jo je na prejšnjem albumu Self medication malce primanjkovalo. Tudi na tem albumu se sicer še najdejo kakšni takšni – bolj medli komadi, ampak te bomo iz današnje tolpe bumov izpustili, ker je album tako ali tako predolg, da bi zavrteli celega. Poleg Mr. Tragedyja s svojo svežino iz družbe petnajstih pesmi štrlijo soulovsko obarvana reggae žalostinka Sabini iz Teksasa, čustveno izpeti ska Bo Evil z ekspresivnim trombonistom Glenom Pinom na vokalu, Don't look back in Thank you - Slackersovski skok v vode čistega soula, ki je na zadnjih albumih postal že pravilo. Razveselijo pa tudi z zanimivo instrumentalno izvedbo Withersove Ain't no sunshine, ki so ji vtisnili povsem svoj pečat. Seveda pa čez cel album, kot je za njih značilno, veje pridih starinskosti – poskus oživitve originalnega jamajškega zvoka, ki se je v zadnjih letih sicer malce porazgubil, vendar se v manjših dozah še vedno giblje čez vse njihove stvaritve.

pripravila Sabina Kraner- sKabina



Komentarji
komentiraj >>