Trenutne gospodarske bilance so vsekakor primer, ki terja čas za razmislek o perspektivi, ki jo ponuja realnost obstoječega kapitalističnega svetovnega sistema. V evropskem prostoru posledice krize, ki zaznamuje svetovno dogajanje zadnjih 40 let in nezadovoljive neoliberalne rešitve, nemara trenutno najbolj občutita Grčija in Španija. Vseeno se slednja z nogometnim pokalom nahaja v boljšem položaju: nogometna lovorika je bržkone eden primernejših ideoloških opijev za domače ljudstvo, medije in svetovno javnost.

Zadovoljivega, predvsem pa primernega odgovora s strani klasičnih družbenih analiz ne gre pričakovati. Že zaradi tega, ker so te svojo zgodovinsko utemeljitev dobile prav z razvojem kapitalističnega trga. Njihova primarna dolžnost je namreč bila in je krepitev mehanizmov delovanja modernega svetovnega sistema, ohranjanja njene tako imenovane geokulture, kot bi dejal Wallerstein.

Prav Wallersteinovemu nasvetu, da je treba od-premisliti družbene vede, sledi edino v slovenščino prevedeno delo Samira Amina, ekonomista egipčanskega rodu, Wallersteinovega časovnega in intelektualnega sopotnika. Lani je v prevodu Katje Kraigher založba Sophia izdala njegovo dvajset let staro delo Evrocentrizem s podnaslovom Kritika neke ideologije. Verjetno prav dejstvo, da je svetovno prizorišče od originalnega izida dela bolj kot radikalnih strukturnih sprememb deležno estetskih neoliberalnih korekcij, priča o aktualnosti in nuji alternativnih paradigem, med katere zagotovo spada prav pričujoči Evrocentrizem.

V prvih dveh poglavjih Amin dekonstruira evrocentrizem kot mitsko konstrukcijo kapitalizma, ki se je začela oblikovati v renesansi z namenom reprodukcije produkcijskih odnosov. Eden pomembnejših elementov evrocentrizma je verjetno psihologizem, ki nerazvitosti narodov ne pripisuje sistemskim mehanizmom, temveč njihovim notranjim dejavnikom. Vendar psihologizem seže še mnogo dlje: nepogrešljiv je v analizi grške krize, ki krivdo gospodarskega poloma pripisuje npr. koruptivnosti in nejasnemu poslovanju menedžerjev, voditeljev ali pa kar grškemu temperamentu kot takemu.

Amin v zadnjih dveh poglavjih Evrocentrizma predstavi novi tezi obstoječega kapitalizma, kjer enoto analize predstavlja celoten svetovni sistem še pred samim nastopom kapitalizma. S konceptom globalizirane vrednosti avtor pokaže, da so razlike v svetovni delitvi dela posledica transferjev vrednosti, skritih v cenovni strukturi in ne notranjih, »nenaprednih« značilnostih narodov.

Ena bistvenejših prvin teze neenakega razvoja je razlaga razvoja kapitalizma s stališča stanja produkcijskih odnosov in sil v predkapitalističnih družbah. Tako Amin med drugim na materialni ravni pokaže nekonsistentnost mitoloških razlag evropskega gospodarskega »čudeža« in zgodovinske superiornosti.

Evropi je napredek v ekonomskem razvoju namreč omogočila prav njena zaostalost med tributarnimi družbami. V fevdalizmu je neodvisnost Cerkve pomenila slabšo prilagojenost ideološke nadstavbe produkcijski bazi in jo naredila prožnejšo za legitimacijo novih produkcijskih odnosov. Evropski kapitalizem se tudi ne bi mogel razviti brez imperialnega podrejanja drugih razvijajočih se kapitalističnih družb. Seveda sta njihov obstoj in razvoj po učinku evrocentrične evropsko-zahodne arogance ali neraziskana ali pa zamolčana.

A če ideološka konstrukcija evrocentrizma ignorira realnost produkcijskih odnosov konkurenčnih drugih družb, je toliko bolj dovzetna za oblikovanje trenutno popularnega imaginarnega Drugega. Tako s konceptom neenakega razvoja Amin uspe demistificirati ideološke tujce evropskega prostora, saj njihov izvor ni več objekt kulturalističnega izgrajevanja evropske podobe. Kulturalizem namreč ne izhaja iz strukturnih zakonov produkcijskih odnosov in sil, ampak ideološko sledi identitetnemu diskurzu.

Konceptualno ogrodje analize lahko potemtakem ponudi le historični materializem, kjer se sama teoretska praksa neprestano sprašuje o pogojih svoje možnosti, s čimer se izogne ideološki pasti. Ravno nasprotno so se vanjo ujele hipoteze vulgarnega marksizma, kateremu diskurz liberalnosti, tolerantnosti in pluralizma mnenj odpusti celo pošast komunizma.

Te na eni strani ne vidijo, da je kapitalizem obrnil red odnosov med ekonomijo in politično-ideološko nadstavbo, na drugi pa sledijo mehanicističnemu materializmu razsvetljenstva. Evrocentrizem pa je zabrisal Marxovo opreznost, da bi iz analize produkcijskih odnosov njemu dostopnega terena napravil univerzalni model. Tako sta evrocentristični marksizem in kulturalistični nacionalizem po Aminovem mnenju sicer sovražna brata, a vendar dvojčka.

Četudi avtor v uvodu zapiše, da hoče biti knjiga »zgolj prispevek h konstrukciji neke paradigme, osvobojene kulturalističnih domnev«, je vendarle mnogo več kot to, kljub nekaterim netočnostim zaradi časovne oddaljenosti originalnega izida. V svojem jasnem in kratkem slogu Amin mimogrede odmistificira Webrov Duh kapitalizma, ko pokaže, da realne družbene razmere povzročijo spremembe ne področju idej in ne obratno. Podobno odpsihologizira evropsko travmo polpretekle zgodovine, saj vzroka nacizma ne pripisuje Hitlerjevi blodnji, ampak skrajni obliki evrocentrizma. Ravno zaradi uničujočega elementa vladajoče sodobne vizije sveta, ki je strukturno pogojen, Amin poziva k nujni reformi svetovne družbe.

Iz analize kapitalističnih začetkov na evropskih tleh lahko sklepamo, da nezadostna razvitost periferije omogoča večjo prilagodljivost in možnost revolucije, medtem ko razvoj produkcijskih sil centra skrbi za koherentnost celotnega sistema. Potemtakem ne preseneča, da Amin prav na perifernih območjih vidi zgodovinski prostor za oblikovanje družbene alternative kapitalizmu. Nič več na mladih, ampak na malih svet stoji!

Ob izidu knjige je znani levi teoretik obiskal tudi Ljubljano in do zadnjega kota napolnil eno izmed učilnic Filozofske fakultete. V razpravi, ki jo je povezovala dr. Ksenija Vidmar Horvat in na kateri sta sodelovala še dr. Rastko Močnik in dr. Nikolai Jeffs, je Amin spregovoril predvsem o svetu, ki naj bi ga izbojevala ljudska internacionalna gibanja v 21. stoletju.

Amina je v nabiti učilnici poslušala, v malo manj polni čitalnici pa brala Ana P.