Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BIG BOI: Sir Lucious Left Foot: The Son of Chico Dusty (Purple Ribbon/Def Jam, 2010) (ponovitev 30. 7. 2010 ob 00.30) (2269 bralcev)
Petek, 23. 7. 2010
jizah



BIG BOI, polovica atlantskega dvojca OUTKAST, je po šestih albumih dvojca pred leti krenil na svojo pot in uspel svoj prvenec izdati pred kolegom ANDREJEM 3000. Kot je napovedal vsak njegov internetni "leak" je album prava mojstrovina in svež zadah utrujenega hiphopa, tokrat križanega z elektroniko, nu funkom, hiphopom in še čim. Na doslej suvereno najboljšem raperskem albumu zadnjih dveh let je svoje tekstovne vragolije nadgradil s funkoidno plesnimi podlagami in naletel na odobravanje vseh. (v c

* Raperjev iz sence marsikdo ne vzame dovolj resno, ko začno govoriti o svojih solo izdajah, a Big Boi, polovica odštekanega atlantskega dvojca OutKast, je izjema v vseh pogledih. Kljub temu, da je bil vedno senca veliko bolj medijsko izpostavljenega in vseprisotnega Andreja 3000, je bil kot nekakšna druga violina vendarle vedno izjemno cenjen tako med raperskimi »insiderji« kot med zunanjimi opazovalci scene.

Situacija pa se zadnja leta precej spreminja. Andre 3000 je glasbeno skoraj poniknil in bojda še vedno snuje svoj prvenec, Big Boi pa je po šestih albumih dvojca OutKast leta 2007 pričel snemati svoj solistični prvenec. Sprva ga je nameravala izdati založba Jive, ki slovi po tem, da v zadnjih letih resnično ne razume hiphopa, saj je v temo brcnila že z večnim prestavljanjem albuma dvojca The Clipse pred leti. Kreativna nesoglasja med Bigom Boijem, ki je hotel glasbo delati tako, kot jo vidi sam in Jivovimi šefi v iskanju mega hita so kulminirala z njegovim odhodom z Jiva. Novo domovanje si je našel pri založbi Def Jam, ki je ekspresno hitro izdala album, s katerega so prve kompozicije nastale že daljnega leta 2007, album pa je bil pravzaprav končan že zgodaj v letu 2009. Od takrat do danes je Big Boi posnel le dve novi kompoziciji.

Danes se torej soočamo z albumom, katerega izid je vsaj za leto zamudil in je hkrati okleščen za vse kompozicije, soustvarjene z Andrejem 3000, saj jih založniki pri Jivu niso pustili uvrstiti na album. Med njimi je tudi prvi singel in hit iz leta 2008 imenovan »Royal Flush«. Vsem nevšečnostim navkljub pa je Big Boi izdal vizionarsko, napredno, zabavno in odraslo ploščo, potujočo znotraj neopredeljivega glasbenega križanca, slonečega na hiphoperski in sint funk estetiki. Mutantski album v sebi zadržuje mnogo glasbenih zvrsti, zapakiranih v poslušljivo in super sodobno embalažo, prehitevajočo vse trende. Trende Big Boi pravzaprav ustvarja in prikroji sam, saj je tako ali drugače dodajal drobce prav vsem produkcijam svojega albuma. Zlitje kozmičnega funka, futurističnega funka, razslojenega hiphop gobcanja z občasnimi ekscentričnimi tekstovnimi prebliski in dodajanje plesnih bas linij, živih inštrumentov, iskanje lastnega izraza znotraj funka, elektronike, rapa, soula, rocka ter tudi dubstepa pa album prestavijo na nepredstavljivo visok nivo.

Besedilno za razliko od ostalih raperskih veteranov Big Boi ne pametuje, ne moralizira in se ne spominja nostalgičnih časov, marveč se veliko bolj odraslo kot doslej loteva zabavnih tem in se odlično znajde predvsem v sodobnem času in glasbi. Njegova osredotočenost v kombinaciji s pametnimi besednimi igrami, igrivostjo, zdravo »nenaduvano« ignoranco ter odličnim, raznolikim in spretnim flowerskim plavanjem po podlagah je popoln zadetek v polno brez napak. Ne glede na to, kako drugačna je glasbena podlaga, Big Boi z urgentnim, samosvojim, nepredvidljivim, gladkim in povsem nevzorčastim rapanjem konstantno dodaja zadnji mozaik pretežno hitrim podlagam. Tematsko se giba od socialnih komentarjev, proti zabavno seksualnim vodam, zabavnemu in pretiravajočemu besedičenju v prazno, neutemeljenemu in neklasičnemu samopoveličevanju, a vsemu skupaj dodaja ščepce pristne slikovitosti, naštudirane detajlnosti in občasne asociacije na žurersko alkoholne in drogeraške ekstatične večere.

Raperjev, nedelujočih skozi klasične vzorce je v teh časih malo, tistih z odličnim posluhom za mini dodatke, detajle in intonančne finte pa skoraj ni več. Precizno izbiranje presežnih, a pozabljenih - recimo Organized Noise -, neznanih - recimo Mr. DJ - in povsem preziranih producentov -recimo Lil Jon -, ki jih uspe Big Boi vkomponirati v skupno, kohezivno in koherentno celoto, se je do tega albuma zdela misija nemogoče. Ob pogledu na goste in producente v glavo sprva šine preblisk, da iz tega albuma ne bo nič, a je Big Boi očitno točno vedel, kaj hoče in kaj ga čaka, saj je v svoje kompozicije presenetljivo dobro vklopil tako povsem brezvezne raperje, kot sta recimo Gucci Mane in B.O.B., svoje stare kolege, kot so Big Rube, Sleepy Brown in Khujo, kot glasbenike iz povsem drugih glasbenih vod, kakršni so recimo George Clinton, Vonnegutt ali Jamie Foxxx. Izpostaviti pa velja tudi forsiranje in hitro prepoznavanje zmožnosti bodoče alter pop zvezdice Janelle Monae.

Grajenje albuma na starem elektro-sint-funku z dodatkom talkboxa, kateremu pritičejo močna ritmična zaslomba in aranžmajska natančnost ter pestrost, očitno glasbene smernice hiphopa pelje proti retro futurizmu. Tehnično izpopolnjeno krivljenje jezika, spogledovanje s pop kulturo, bizarna mešanica žanrov in diskotečna ter basovsko močno produkcija nas popeljejo skozi pravo večerno, brezkompromisno, nekonvencionalno, južnjaško, elektronsko, funkersko in rapersko veselico prihodnosti. »Trendsetterski« album, ki svojo zasnovo išče tako v artizmu, glasbeni širini, kot v tem, da izvajalec ostane resničen.

pripravil Jizah

 



Komentarji
komentiraj >>