Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Lloyd Miller: A lifetime in oriental jazz (Jazzman, 2010) (ponovitev 1.8. 2010 ob 00.30) (2112 bralcev)
Nedelja, 25. 7. 2010
goran



Za etnomuzikologe ponavadi velja, da sicer ponujajo izvrsten vpogled v različne glasbene tradicije, da pa glasba, ki jo ustvarjajo sami praviloma ne prinaša kakšnih presežkov. To pa gotovo ne velja za Lloyda Millerja, kar potrjuje tudi pričujoči plošček, ki ponuja vpogled v njegova prepletanja zahodnjaških jazzovskih in vzhodnjaških izročil. Kljub temu, da se muziciranja loti študiozno, v njej najde prostor tudi za izjemno zanimive glasbene domislice. (v celoti!)

* Plošče, ki ponujajo študiozen vpogled v etno muzike, na tej frekvenci raje kot v Tolpah bumov priložnost dobivajo v terminu oddaje Razširjamo obzorja. V ozadju tega pojava se seveda skriva povsem racionalen vzrok - tovrstne plošče praviloma favorizirajo izobraževalni element, manj pa se ukvarjajo z avtorskim pečatom, ki je običajno tista osnovna podlaga za vrednotenje glasbenih izdelkov. Severnoameriški etnomuzikolog Lloyd Miller je tu ena redkih izjem, saj v svojem dolgoletnem glasbenem ustvarjanju uspešno druži atribute zahodnjaških estetik in raznoterih nezahodnjaških tradicij. Z albumom ‘A lifetime in oriental jazz', ki so ga letos založili pri založbi Jazzman, sedaj dobivamo antologijski vpogled v Millerjevo obsežno glasbeno zapuščino, ki se napaja iz številnih svetovnih tradicij in obenem izpostavlja njegov samosvoj pristop v spajanje le-teh.

Leta 1938 rojeni Miller je preko očeta še kot najstnik spoznaval zapuščino neworlenaskih jazzovskih mojstrov in menda je do poznih petdesetih, ko se je z družino preselil v Iran, kot glasbenik tudi sam že osvojil prvine dixielanda. V Iranu se je navdušil za tradicionalno perzijsko in bližnjevzhodno glasbo ter osvojil tehnike igranja na številne tamkajšnje tradicionalne inštrumente. S temo „Glasba in pesem v Perziji" je doktoriral iz etnomuzikologije in začel obsežno koncertirati s številnimi jazzovskimi mojstri. Njegov pregled nad vzhodnjaškimi muzikami pa ni bil cenjen le na zahodu, temveč tudi v Iranu, kjer je v sedemdesetih letih na temo perzijske glasbe dobil celo svojo televizijsko oddajo. S svojim pionirskim spajanjem jazzovskih in vzhodnjaških glasbenih stilov je bil Miller zanimiv že v petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja. Toda še bolj kot to razveseljuje dejstvo, da njegova glasba iz tega obdobja ostaja zanimiva tudi danes, ko zahodnjaškim ušesom vzhodnjaške tradicije niso več tako tuje.

Vse večja pojavnost zanimivih križanj med zahodnjaškimi in svetovnoglasbenimi tradicijami je gotovo dvignila tudi kritično zavest, zato zanimivost Millerjeve pol stoletja stare glasbe kljub pionirstvu še zdaleč ni samoumnevna. Sicer je res, da pomembno vlogo v njegovi glasbi nosi tudi nostalgični vzgib, nekakšen spomin na čas, ko je Bližnji vzhod s svojo eksotičnostjo razgibaval romantično domišljijo. Toda nič ne zaostaja niti Millerjev izjemen posluh za uspešno druženje na prvi posluh nekompatibilnih izraznosti. Tu bi denimo lahko vlekli idejne primerjave s pri nas dobro znano nizozemsko punkovsko zasedbo The Ex in njihovim druženjem z afriškimi glasbeniki. Njihov presežek se namreč skriva prav v ohranjanju izvornih izročil, s čimer se izognejo nepotrebnemu in največkrat neučinkovitemu prilagajanju. Najbrž bi tudi v njihovi glasbi lahko iskali didaktični učinek, dasiravno ta ni na prvem mestu. Podobno kot v primeru Millerja, ki se je ustvarjanja bolj kot skozi izobraževalni vidik loteval preprosto iz ljubezni do glasbe.

Plošča ‘A lifetime in oriental jazz' predstavlja Millerjevo ukvarjanje s perzijskimi in drugimi bližnjevzhodnimi tradicijami, z vzhodnoevropsko glasbo, pa tudi z indijsko klasično glasbo, seveda vselej križano z različnimi zahodnjaškimi jazzovskimi stili. Najbolj uspešen je v skladbah perzijskega izvora, v katerih navidezni trk dveh kultur sestavi v intrigantno, domišljeno in predvsem zvočno izjemno zanimivo izkušnjo. Izvrstno se loti tudi indijskih rag, ki jih staplja v modalni jazzovski senzibilnosti, nekoliko manj pa je morda uspešen v jazzovskih raziskovanjih vzhodnoevropskih muzik. Morda je vzrok temu njihova bolj očitna sorodonost z zahodnjaškimi izročili, zato tam na površje pride predvsem Millerjeva spoštljivost do jazzovskih standardov. Kljub temu, da so morda zvočno nekoliko manj zanimive, pa album izvrstno zaokrožijo v dinamično in koherentno celoto. Glasba je paradoksalno slišati sveže in v duhu sodobnih trendov prav vsled svoje starosti, ima pa skozi prizmo vse bolj generičnih sodobnih odvodov gotovo potencial nekakšnega glasbenega svetilnika. Se lahko Lloydu Millerju primerni nekaj podobnega kot se je Mulatuju Astatkeju? Počakajmo ...

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>