Sreda, 28. 7. 2010
goran
Pet let po njegovem zadnjem albumu se vrača čislan dvojec The Books, ki je v uvodu novega tisočletja opazno zazibal smernice sodobnih glasbenih tokov. Z izrazito samosvojim spajanjem akustične igre, elektronske manipulacije, kolažiranja, konkretnega zlaganja, pop senzibilnosti in po novem tudi čisto pravih klubskhi ritmov, Paul De Jong in Nick Zammuto nadaljujeta tudi na albumu 'The Way Out', ki je nemara celo njun najboljši doslej. (v celoti!)
* V prvih petih letih novega tisočletja se je v Severni Ameriki izoblikovala struja folkovskih obuditeljev, ki ji je uspelo prevetriti takrat nekoliko zaspane glasbene tokove. Devendro Banharta, Joanno Newsom, Animal Collective in nekatere druge njihove somišljenike je popularnost danes približala širokemu krogu poslušalcev, nekoliko na obrobju pa je ostal dvojec The Books. Ta se je na margini sicer sprehajal tudi v času največje priljubljenosti neofolkovskih muzik. S svojo estetiko, ki je močno presegala konvencionalno folkovsko kombinacijo kitara / vokal, je bil cenjen predvsem pri privržencih zvočnih avanturizmov, obenem pa je napovedal še pohod zvočno drznejših prevratov krožka Nova čudna Amerika. Ob priljubljenosti dvojca pri tistih bolj angažiranih poslušalcih pred petimi leti je tih, skoraj neopazen izid albuma ‘The Way Out’ precej nenavaden. Sta bila The Books morda le muha nekajletnica, ali pa ju je petletni premor izbrisal iz hitrokonzumnega spomina?
Gotovo gre del vzroka iskati v dejstvu, da melanholična, jokava senzibilnost preprosto ni več »in«, The Books pa sta se kljub pogosto ciničnemu, zabavljivemu podtonu v spomin najbolj vtisnila prav s svojo intimno tesnobnostjo in krhkostjo. Glasba z albuma ‘The Way Out’ v tem kontekstu povsem upraviči njegovo ime. Peta studijska plošča dvojca razmerje med melanholičnostjo in praznovanjem sedaj prevesi v korist slednjega, dasiravno se temačnosti ne odpove. Pojavi se vtis, da Nick Zammuto in Paul De Jong s svojo preobrazbo sledita zgledu, ki so ga v minulih petih letih postavili Devendra Banhart in Animal Collective. To pa je zanimiv paradoks ali pa naključje, saj se zdi, da sta novo zvočno podobo živalskemu kolektivu s svojim nenavadnim spajanjem elektronskih in akustičnih zvokov ukrojila prav The Books. Očitna sorodnost v izraznosti obeh zasedb pa ni moteča. Obe sta si izoblikovali lastni prepoznavni estetiki, zato se njun skupni imenovalec odkriva predvsem skozi prizmo nekaterih idej, ki za Zammuta in De Jonga z novo ploščo ostajajo praktično nespremenjene.
V pozicijo osnovnih gradnikov novega starega izraza tudi tokrat postavita raznovrstne zvočne vzorce, nabrane v obskurnih avdio posnetkih, televizijskih oddajah, dokumentarcih in filmih. Te zvočne fragmente skozi izkušnjo konkretnih muzik in zvočnega kolažiranja domišljeno spletata v kratko pop formo, na eni strani še vedno obteženo z umirjenim raziskovanjem intimnega razpoloženja, na drugi strani pa razrahljano s frenetičnimi zvočnimi akrobacijami. Njuna doktrina, da je vsak zvočni vzorec entiteta zase in obenem potencialen drobec v večjem mozaiku, s ploščo ’The Way Out’ dobi še večjo veljavo. Logičnega, za uho priložnostno zahtevnega sestavljanja vzorcev se tokrat lotita bolj subtilno, z večjo mero glasbene zrelosti. Ne manjka prikritega avtoreferencialnega duhovičenja, samoironije, niti ne opazk na račun sodobnih življenjskih smernic, toda dvojec ne moralizira, pač pa presojo preprosto prepusti posameznikovi interpretaciji.
Najbolj presenetljiv pojav na plošči ‘The Way Out’ so nedvomno izrazito plesni ritmi. Dvojec se je sicer vselej ukvarjal z nenavadnimi, tudi repetitivnimi ritmičnimi strukturami, toda njuna glasba ni v preteklosti nikoli tako očitno iskala navdiha v plesnih muzikah. Z ritmičnim širjenjem je celostna zvočna podoba sicer postala bolj sintetična, a je obenem še vedno odmaknjena od elektronskih purizmov. The Books zato tudi z novo ploščo ostajata izrazita samohodca, ki se enkrat znajdeta bolj na strani elektrončkarjev, spet drugič na obronkih novega folka. ‘The Way Out’ sluhovodov ne pretrese tako intenzivno kot njegovi predhodniki, bi si pa skoraj upal trditi, da je to njun doslej najbolj uspešen album.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>