Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ANDRE WILLIAMS: That's All I Need (Bloodshot Records, 2010) (ponovitev 11. 8. 2010 ob 00.30) (2644 bralcev)
Sreda, 4. 8. 2010
bruc



Andre Williams, izkušeni črni boter rock'n'soula je ponovno udaril s svojimi mastnimi triki. Kljub temu da je odločno zakorakal v svoja sedemdeseta leta, ima očitno še veliko za povedati. Človek, ki je okusil ves možen blišč in mizerijo popularne glasbene scene, nas nagovarja z veliko zakladnico pristnih zgodb, prepričanj in preprostih življenjskih resnic. (v celoti!)

* Andre Williams, izkušeni črni boter rock'n'soula je ponovno udaril s svojimi mastnimi triki. Kljub temu da je odločno zakorakal v svoja sedemdeseta leta, ima očitno še veliko za povedati. Človek, ki je okusil ves možen blišč in mizerijo popularne glasbene scene, nas nagovarja z veliko zakladnico pristnih zgodb, prepričanj in preprostih življenjskih resnic. Nekoliko pozabljeni, prebrisani soul maček iz šestdesetih let, se je v devetdesetih letih dvignil iz mračnih svetov in nas zapeljal z izvrstnim in prijetno umazanim albumom »Silky«, ki mu je sledil nekoliko manj prepričljiv »The Black Godfather«. Potem so se albumi v novem tisočletju drug za drugim kar vrstili.

Vedno so mu ob strani stali veliki glasbeniki. Od devetdesetih let dalje so bili to predvsem izvrstni rockerji kot so Jon Spencer, člani različnih detroitskih rockovskih zasedb ali pristni The Sadies. Vsi so mu izkazovali veliko spoštovanja zaradi njegovega značilnega, unikatnega avtorskega pristopa ali zaradi njegovih producentskih poskusov iz zlatih časov Motowna in Chess Records. O tem se lahko prepričate tudi v odličnem dokumentarcu »Agile, Mobile, Hostile«, ki ga najdete na spletni strani www.snagfilms.com.

Ni skrivnost, da je imel zadnja desetletja kar veliko težav z različnimi opojnimi substancami, ki se jim je v zadnjem času dokončno odpovedal. Album »That's All I Need« naj bi posnel povsem trezen, kar pa ni vplivalo na njegovo sočno govorico. Album je za razliko od njegovih prejšnjih del ponovno veliko bolj radoživ in nagajivo veseljaški, na trenutke tudi dokaj družbeno kritičen. Slednje dokazuje predvsem antipatriotska skladba »America«, v kateri Andre kritično nagovarja povprečno Ameriko srednjega razreda, ki pozablja na svet odrinjenih na rob družbe. Med te se na samosvoj način uvršča tudi sam.

V kontekstu glasbenih presežkov sodi album »That's All I Need« zelo visoko. Če je Andre, po povratku v devetdesetih, uspešno križal R & B s punk rockovsko divjino in zaprašenim countryjem, se je tokrat usmeril v klene soulovske smernice, ki so na trenutke zelo psihedelične in podprte s čutnimi funkoidnimi linijami.

Ponovno je Andre združil moči z detroitskimi rockovskimi glasbeniki, ki prihajajo iz odmevnih underground rockovskih zasedb, kot so Dirtbombs, The Sights, Outrageous Cherry in Electric Six. Genialni Matthew Smith, legendarni Dennis Coffey, Troy Gregory, Dave Shettler in Mike Alonso so se zadeve lotili častitljivo in čutno zamaknjeno. Spremljevalni bend deluje na trenutke kar nekoliko čudaško. V svojem glasbenem izrazu nosi nekakšen zavestni razhod. Poslušalec ima občutek, da želijo glasbeniki nekako zbežati drug pred drugim, vendar ne v negativnem smislu. Zdi se, da želijo s spretnim izmikanjem dodeliti osrednje mesto prav Andreu Williamsu in njegovemu slikovitemu, prvinskemu izražanju.

Naslovna skladba »That's All I Need« predstavlja prvi presežek albuma. Tu izkušena kitarista Matthew Smith in Dennis Coffey, s svojimi psihedeličnimi solističnimi razhajanji, skrbita za značilno »tripaško« vzdušje, ki se razvije v osrednjo silo celotnega glasbenega dogajanja. Spremljevalna zasedba nikoli ne skuša prodreti v ospredje, kar je tudi rezultat uravnotežene produkcije. Za to je zaslužen prekaljeni Matthew Smith, seveda v sodelovanju z Andrejem Williamsom.

Še eden izmed vrhuncev albuma je funkoidna mojstrovina »Tricks«. Tokrat se ponovno izkaže divja plat starega mačka. Kljub štiriinsedemdesetim letom si še vedno želi biti ljubimec. V tem komadu vam hudomušno svetuje, kako uresničiti svoje cilje. Takšnih bleščečih trenutkov in nasvetov je na »That's All I Need« več kot dovolj. Veliko je tudi osebno izpovednih in čutno globokih trenutkov, ki se lepo zaključijo z lirično balado »Amends«. V dobrih štiridesetih minutah dobite sočno dozo odličnega Andreja Williamsa. Tokrat si je zaslužil čisto desetico. Če vas ne bo prepričal s tem albumom, potem vam enostavno ni pomoči!

pripravil Brane Škerjanc

 



Komentarji
komentiraj >>