Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JURE PUKL: EARchitecture (Session Work Records, 2010) (ponovitev 29. 8. 2010 ob 00.30) (3000 bralcev)
Nedelja, 22. 8. 2010
MarioB



Saksofonist Jure Pukl je na svojem petem albumu, še bolj odločno kot na prejšnjem, ki je že nakazoval spremembo sloga skladanja in igranja, zasukal svojo doslej znano usmeritev, ki se je močno naslanjala na tradicionalističen, sredinski jazz. Suvereno in nadvse uspešno je zaplaval v modernistični jazz, ki se resda navezuje tudi na tradicionalne forme, a jih nadgrajuje tako na aranžerski, igralski kakor tudi na zvočni ravni. (veči!)


Jure Pukl
EARchitecture (Session Work Records, 2010)

Velenjski, pretežno v tujini delujoči saksofonist Jure Pukl praktično ves čas delovanja igra s tujimi glasbeniki; med njegovimi zasedbami je nemara najbolj znana Jure Pukl High Interaction Group, trenutno pa se z mednarodnim triom Slavic Soul potepa po Veliki Britaniji na obsežni turneji. Kljub njegovi dolgi koncertni kilometrini ter sodelovanju tako z domačimi kot s tujimi muzičisti pa ima vendar zasedba z albuma EARchitecture drugačno ozadje. Naš saksofonist je namreč te glasbenike zbral v New Yorku predvsem zaradi snemanja tega albuma, kar pomeni, da ne obstaja veliko možnosti, da se bo ta zasedba, denimo, podala na turnejo.

A to v ničimer ne zmanjšuje pomena tako teh glasbenikov kot albuma - nasprotno, želeli smo poudariti, da je Pukl tudi z glasbeniki, s katerimi - z redkimi izjemami - ne sodeluje redno, sposoben narediti in posneti odlično muziko. Pri izbiri glasbenikov je imel srečno roko, saj na albumu med drugim igra bobnar Marcus Gilmore, ki smo ga na letošnjem ljubljanskem jazz festivalu občudovali v triu pianista Vijaya Iyerja. Slednji pa je prispeval besedilo za ovitek, v katerem se je o našem saksofonistu izrazil nadvse pohvalno.

Ne moremo si kaj, da se ne bi pohvalam pridružili še mi, saj je Pukl na novem, petem albumu, še bolj odločno kot na prejšnjem "The Long Run, Live Takes" izpred treh let, ki je že nakazoval spremembo sloga skladanja in igranja, zasukal svojo doslej znano usmeritev, ki se je močno naslanjala na tradicionalističen, sredinski jazz. Suvereno in nadvse uspešno je zaplaval v modernistični jazz, ki se navezuje tudi na tradicionalne forme, a jih nadgrajuje tako na skladateljski in aranžerski kot tudi na igralski in zvočni ravni.

Pukl je sam napisal vse skladbe ter poskrbel tudi za produkcijo, v kateri ima vsako glasbilo svoje dobro premišljeno mesto, obenem pa je skupinski zvok tekoč, gladek in eleganten. V skladbah Puklov saksofon kajpak dostikrat prevzame glavno besedo; njegov zvok nas občasno spomni na stare mojstre, a zvočno okolje je daleč od obujanja spominov na tako imenovano "zlato dobo". Zvok saksofona je ves čas gibek in spremenljiv; semtertja liričen, ponekod robusten, večidel neulovljiv, "skrivnosten", če naj povemo z besedami Vijaya Iyerja. Saksofonske linije so zapletene, a vedno jasne in čiste, spet drugič pa asketske, božajoče.

 

Glasbeniki nas presenetijo celo z enim jazzovskim hiphopom v komadu "Hot as Summer", ki ga odrepa Raydar Ellis. Čeprav je ta komad, kot nam je sam Pukl povedal, nastal po spletu srečnih okoliščin in ne ravno z idejo "delanja" hiphop jazza, mislimo, da ni odveč trditev, da podoben nabrušen "groove", tak torej, kakršen krasi organsko odigrane komade hiphopovskih zasedb, dostikrat odlikuje tudi preostale skladbe z albuma.

Čeprav je res, da večino skladb pelje Puklov saksofon, ki mu parira predirna in malce zatemnjena trobenta Jasona Palmerja, se deli skladb, v katerih v ospredje stopijo preostali glasbeniki in denimo zaigrajo solo, nikoli ne slišijo kot obvezen dodatek k glavnemu solu ali kot, bog ne daj, mašilo. Nasprotno, občutek imamo, da - ko na primer besedo dobi pianist in klaviaturist Aruan Ortiz - poslušamo čisto novo skladbo, ki bi lahko zaživela tudi brez zvoka pihalca oziroma trobentača. Enako velja za duele ritmične dvojice, razigranega in nedojemljivega Marcusa Gilmora, ki mu odlično asistira rahlo zadržani basist Rashaan Carter.

Pukl je v svoji novi glasbi, ki mu jo pomaga odigrati četverica na newyorški sceni delujočih glasbenikov, združil številne in raznorodne vplive od postbopa prek nu-jazza do hiphopa in prvin naprednih snovanj. Ustvaril je kompleksno, ritmično in harmonsko ves čas spreminjajočo se glasbo, polno prekucujoče se ritmike in nenadnih melodijskih zasukov. A vendar se nam kljub strukturni zapletenosti komadi že ob nekajkratnem poslušanju zazdijo domači, saj nas nosilne melodije in noseči "groove" kar prevzamejo, šele po večkratnem posluhu pa se začno odstirati številne nianse, odcepi in dobro umerjeni prispevki vseh sodelujočih. Pukl je s svojo ubrano zasedbo posnel enega boljših domačih jazzovskih albumov v zadnjih letih, ki pa bo gotovo odmeval tudi na mednarodni sceni.

Spremno besedilo sem prispeval MarioB.

 



Komentarji
komentiraj >>

Re: JURE PUKL: EARchitecture (Session Work Records, 2010) (ponovitev 29. 8. 2010 ob
Lidija [13/09/2010]

lepo je tole prebrat, lepo je tole poslušat....sploh če veš, koliko truda je potrebno vložiti v tak projekt:) uau,čestitam L.
odgovori >>

Re: JURE PUKL: EARchitecture (Session Work Records, 2010) (ponovitev 29. 8. 2010 ob
Pepa [13/09/2010]

Najsrečnejši ljudje nimajo najboljšega ampak delajo in naredijo najboljše! JURE čestitam...Pepa
odgovori >>