* Pred dobrim desetletjem se je angleški saksofonist Iain Ballamy odzval na povabilo treh norveških muzikantov, da se jim pridruži na odru Molde jazz festivala. Zadeva je prerasla v bend z imenom Food, ki so ga poleg omenjenega sestavljali še Arve Henriksen na trobenti, Mats Eilertsen na basu in Thomas Stronen na bobnih. Zasedba je izdala 4 albume pri založbah Feral Records in norveški Rune Grammofon, nakar sta v letu 2006 Arve Henriksen in Mats Eilertsen zapustila kvartet. Ostal je le še duet Iaina Ballamya in Thomasa Stronena, ki sedaj deluje kot jedro zasedbe Food, odprto za igranje z različnimi glasbeniki ob različnih priložnostih. V letih 2007 in 2008 sta se tako kot gosta na odru Molde jazz festiala in kluba Bla iz Osla znašla norveški trobentač Nils Petter Molvćr in avstrijski laptop kitarist Christian Fennesz. To pa sta tudi dogodka, ki sta ovekovečena na novi plošči zasedbe Food z naslovom Quiet Inlet, ki je prva, ki sta jo izdala za založbo ECM.

Trobenta bivšega člana zasedbe Food, Arveja Henriksena, je prva asociacija, ki jo verjetno marsikdo dobi ob omembi zasedbe Food. Druga asociacija je mogoče impro kolektiv Supersilent, prav tako bend Arveja Henriksena, v katerem je ta trobentač pustil prav tako velik glasbeni podpis. Beseda "chiaroscuro", ki je tudi naslov enega izmed njegovih albumov, dobro opiše to tiho, iz teme vznikajočo jazzersko govorico, kjer se občasno močneje zasveti zlata trobenta, sicer pa se pušča veliko tišine za dialog z ostalimi instrumenti. Ta tihi, nežno depresivni sporadični jazz se je dobro prijel na norveških tleh, kot vrhunec tega gibanja pa se meni kaže šesti album zasedbe Supersilent, ki je po mojem mnenju do skrajnosti porinil meje tovrstne jazzerske elektro akustične improvizacije. Nekateri komadi zasedbe Food iz preteklih albumov so se podvigom Supersilent kar dobro približali. Tisto, kar je delalo šesti album Supersilent tako poseben, so bili lirična, a ne osladno klišejska trobenta, sporadični, subtilno vratolomni bobni, elektronika z jajci ter seveda zvočni, ritmični in tonani dialogi. Izpostavljeni elementi so po mojem mnenju tisto, kar rabi odlična plošča v polju tovrstnega improviziranega jazza. Od naštetega pa ima novi album zasedbe Food le eno, in to so neverjetne, polne, raznolike in razvijajoče perkusije.

Album Quiet Inlet je sicer dober album, ki se z lahkoto dotakne marsikoga, ki je dovzeten za emocionalni jazz, vendar se ustavi na točki, kjer se začnejo veliki glasbeni dosežki. Najprej imamo opravka s pretirano dozo reverba, ki po večini megli zvočno dogajanje. Ni mi znano, ali so za to odgovorni glasbeniki ali morda producenti založbe ECM, za katere se včasih zdi, kot da bi na tak neposrečen način hoteli reševati glasbo marsikaterih njihovih varovancev. Občasno to neskončno odmevanje sicer dobi smisel, ko se določene fraze začnejo potihoma in pridušeno ponavljati ter tako utapljati v odmevih. To se kaže v privlačnem zvočnem razpadanju nekje v daljavi oziroma deluje kot kakšne zgodbe, ki počasi drsijo v brezno pozabe, nekatere pa se ujamejo v niti spon, kjer zaživijo v drugačni podobi.

Vse prepogosti motnosti pihal zavoljo velikega odmeva pa piko na i doda še elektronika Christiana Fennesza, ki je prav tako izredno reverberirana in jo zato včasih težko ločimo od odmeva trobente in saksofona. Mogoče bo kdo v tem videl subtilno in prefinjeno zlitje elektronike in akustike, a po mojem mnenju je tovrstno spajanje v motnosti odmeva le ceneno početje. Kljub temu pa je treba priznati, da tovrstni pretirano izrabljeni glasbeni prijemi še vedno občasno delujejo na čustveno razneženega poslušalca.

Glede na to, da je pomemben element albuma Quiet Inlet tudi tonalnost, bi od pihalne sekcije pričakoval kaj bolj inovativnega, čeprav je tokratni gost Nils Petter Molvćr že skorajda garancija, da taka pričakovanja niso na mestu. V trenutku, ko poslušalec že začuti zvok zlate cevi, se zadeva vedno sprevrže v nek kliše, ki omejuje poslušalca pri igrivem pohajkovanju po glasbenih poljanah, a hkrati ne deluje preveč škodljivo, tako da se ploščo z lahkoto posluša v celoti. V subtilnosti razbohoteni in v sporadičnosti dovršeni ritmi tolkal so prav gotovo najmočnejša in najzanimivejša plat albuma, ki kot topel zrak in rahel vetrič držijo pihalno sekcijo nad tlemi, manjka pa konkretnejši dialog, čeprav se občasno sicer pojavi.

* Tadej Droljc