Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SKREAM: Outside the box (Tempa, 2010) (ponovitev 7.9.2010 ob 00.30) (2198 bralcev)
Torek, 31. 8. 2010
goran



Čislani elektronski producent s svojim drugim albumom še bolj očitno izstopi iz prenatrpanega dubstep predala in ponudi široko paleto na izrazito pop senzibilnost oprtih klubskih muzik. Bo dubstep našel pot do širše publike? (v celoti!)

* Dubstep trpi za istim sindromom, kot to velja oziroma je veljalo za veliko večino klubskih, plesnih elektronskih muzik - nagovarja predvsem ozko profilirano publiko. Težava, ki se ob tem pojavi, in je v primeru masovne produkcije dubstepa še toliko bolj potencirana pa je predvsem dejstvo, da je za dubstepersko rekreativnega konzumenta, sledenje aktualnim presežkom praktično nemogoče. Posledično to pomeni, da bosta rekreativni in angažirani poslušalec presežek v produkciji najbrž iskala v povsem drugačnem kontekstu. Prvemu bo na uho prej prišla glasba, ki kakorkoli odstopa od ozkih, vase zaprtih referenc, drugemu pa bo pritisk dvigovala spimpanost teh istih referenc. In čigavo mnenje tu več šteje? Najbrž nobeno in hkrati obe.

Ob svojem prvem pojavu nekje v zgodnji fazi novega tisočletja, ali še raje proti polovici aktualnega desetletja, ko je začel prevzemati primat v klubski ponudbi na Otoku in ponekod po Evropi, je pojav dubstepa pritegnil pozornost širšega kroga privržencev elektronske glasbe. Žal se je glasba z njeno popularnostjo ujela v lastno zanko ponavljanja, zato je del publike postopno odpadel, del, ki je ostal, pa se je zaprl v samozadostno škatlo, kar je s seboj potegnilo močan pripadnostni vzgib. S tem seveda ni nič narobe, celo obratno, toda posledično je to pomenilo, da dubstep v svoji zaprtosti ne vidi več poti naprej. Zato ne preseneča dejstvo, da je širšo publiko dosegla predvsem glasba, ki je odstopala od ozkih dubsteperskih smernic. Je pa presenetljivo pa tudi pohvalno, da je kar nekaj producentov, ki so dubstep širili skozi vplive drugih muzik, uspeh doseglo tudi med tisto bolj konvencionalno dubstepersko publiko.

In kje v tem dogajanju svoje mesto drži Oliver Jones alias Skream? Producent dejaven od leta 2003, je nedvomno eden najvidnejših predstavnikov dubstepa. Že s svojimi zgodnejšimi poizkusi si je med privrženci dubstepa pridobil skorajda ikonični status, med to isto publiko pa je s svojim novim, drugim albumom ‘Outside the box' sedaj praviloma naletel na veliko neodobravanje. Pravzaprav se mu je to zgodilo že lani s sodelovanjem s popularnima sintpoperjema La Roux. Zdi se, da njegovi goreči privrženci enostavno niso prenesli njegovega spogledovanja z mainstreamom, dasiravno mu nekateri privoščijo širši uspeh, saj je s tem navsezadnje naredil ogromno za promocijo dubstepa. Ne gre pa zanemariti niti dejstva, da je predvsem v svoji EP serialki 'Skreamizm' objavil kopico skladb, ki danes nosijo malodane himnični status v dubsteperskem miljeju.

Da ga ne zanimajo zaprti dubstep okvirji je Skream potrdil že s prvim velikim dubsteperskim hitom ‘Midnight Request Line', za katerim so takrat ponoreli tako dubsteperji kot grimerji. Svojo odprtost do raznoterih vplivov je ponovno izpostavil tudi s prvencem ‘Skream!' iz leta 2006, s katerim je že načel prve polemike. Še bolj pa je dubstepersko sredino razburkal njegov pravkar objavljeni album ‘Outside the box' s katerim povsem mirno posega v estetiko, ki bi znala pritegniti pozornost mainstreamovske publike. Pa je to dovolj dober razlog, da album spregledamo? Najbrž prej nasprotno. Morda se je Jones z novo ploščo res izneveril originalnemu izročilu dubstepa, toda obenem je kljub mladosti z njo izpostavil svoj izjemen občutek za pop senzibilnost. Sicer je res, da z nekakšnim prerezom klubske glasbe, ki seže od breakbeata in drum and bassa, dubstepa, grima, pa vse do skorajda pop popevk ni ravno odkril ničesar novega. Toda plošča kljub izrazito lahkotni poslušljivosti odstira Jonesovo izjemno poznavanje klubske glasbene zapuščine zadnjih dvajsetih let.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>