Beograd in Srbija sta se že davno popolnoma pobrala od svojega sodobnega srednjega veka v devetdesetih letih in vsaj na področju kulture doživljata svojevrstno renesanso. A to velja zgolj za polje samonikle alternativne, nevladne ali neodvisne scene, ki živi svoje življenje, medtem ko na drugi strani še vedno vlada nekašen kulturniški mrk. Javna infrastruktura je v precejšnjem idejnem in fizičnem razsulu. Z izjemo relativno novega kulturnega centra Grad, tipičnega primera večnamenskega centra, kakršnih je bilo v nekdanji Jugoslaviji nič koliko, so vse ostale večje kulturne ustanove v mnogo slabšem položaju. In to ne glede na dejstvo, da imajo nekateri prostori že sami na sebi kultni status.

Če pustimo ob strani dolgoletni renovaciji in zaprta vrata Narodnega muzeja na Trgu republike in Muzeja savremene umetnosti na Ušću, torej glavnih državnih kulturnih ustanov, dokaj slabo kaže tudi legendarnima centroma kot sta SKC in Dom omladine. SKC je po slavnih 70. in 80. letih v obdobju 90.-tih pripadel vladajoči kliki, ki se je nedavno vrnila na položaje, center pa je trenutno le še bleda senca lastne preteklosti. Dom omladine je pred leti z ameriško donacijo začel prenovo, ki se nikakor noče končati, medtem pa so njegova vrata zaprta.

Podobno kot povsod v vzhodni, malce bolj prikrito pa tudi v zahodni Evropi, so tudi v Srbiji vodstveni stolčki pomembnih državnih institucij polje političnih in ekonomskih interesov. Trenutno najočitnejši primer neposrednega ekonomskega prilaščanja kulturne infrastrukture je nakup donedavna državnega podjetja IP Prosveta, priznane založbe z dolgo tradicijo, ki ima v centru Beograda kar tri knjigarne.

V samem centru in verjetno najprestižnejšem delu Beograda, svojevrstnem Disneylandu svetovnih blagovnih znamk v kičastih izložbah, ki jih premore sleherno središče evropskega mesta, na pešconi v ulici Knjaz Mihailove že 110 let neprekinjeno deluje odlična knjigarna Geca Kon. Ko sem v iskanju specifične knjige vstopil v to renomirano knjigarno, sem ugotovil, da uslužbenci podjetja IP Prosveta stavkajo že 215. dan! Kaj se dogaja? Odvija se klasična menedžersko privatizacijska zgodba, prav takšna, kot smo jih v zadnjih letih vajeni tudi iz Slovenije, le da je tokrat na udaru kulturna infrastruktura.

Zgodba je skorajda tipska. Podjetnik Dejan Pantović je na pretkan način in pod neverjetno ugodnimi pogoji odkupil podjetje IP Prosveta, obenem pa dobil neverjetna pooblastila. Eno od teh je, da ob slabih rezultatih podjetje preprosto zapre. Zakaj bi se le podjetnik ukvarjal s prodajo knjig, če je pa prostor sam, ki je svojstven kulturni spomenik, bolj profiten? Če ga lahko preprosto odda in spremeni v integralni del okoliškega Disneylanda.

Torej, Pantoviću je v interesu predvsem, da gre podjetju slabo. Ob tem dolguje delavcem del plač in vse prispevke za preteklih devet mesecev. V program knjigarne vključuje šund literaturo drugih založb, krši celo vrsto dogovorov, poleg tega pa je bilo ob reviziji odkupa in poslovanja odkritih vrsto napak. A zgodilo se ni nič, saj ima tudi ta zgodba ozadje v političnih vršacih, v tem primeru – kot pravijo uslužbenci - neposredno pri ministru za kulturo Mladjanu Dinkiću, ki osebno podpira prevzem in privatizacijo knjigarne.

Princip je torej že viden in znan. Izčrpati podjetje, ga zapreti ter obdržati pripadajočo infrastrukturo. Da ni potrebno ostati zgolj pri hipotezi, je tu praktičen in zelo plastičen dokaz. Dejan Pantović je z ugodnimi krediti odkupil in nato zaprl že tri nekdanje državne knjigarne: 'IPS', 'Rad' in 'Media II'. Delavci Prosvete se tako prvenstveno borijo za svoja delovna mesta, v širši ideološki luči pa predvsem proti popolni komercializaciji kulture. Geca Kon je ena zadnjih knjigarn z resno in strokovno literaturo, njeni po večini starejši uslužbenci pa so nekakšni poslednji svarilci pred napadom poceni literature tipa Harry Potter ali Dan Graham, ki jo preverjeno ponuja večina preostalih beograjskih knjigarn.

Uslužbenci Prosvete postajajo simbol neenake borbe proti razprodaji simbolnih in fizičnih kulturniških kapacitet mesta. Zaradi tega so nostalgični, saj nekdanja socialistična oblast ni dopuščala tovrstnih manevrov, ali pa jih je znala le bolje prikriti, da se vsaj niso odvijali pred očmi javnosti. Demokracija je pač prinesla nova razmerja in nov način represije. To je vsesplošna apatija, ki je ne more pozdraviti niti svoboda govora. Psi lajajo, karavana gre dalje.

Še več. Mentalno osiromašeni srbski množični mediji protestnike označujejo kot retrogardiste in nostalgike, ki se še niso sprijaznili z dejstvom, da Tita ni več in da zdaj vladajo principi kapitalizma in zdrave konkurence. A konkurence tu ni, saj kulturni delavci ne morejo parirati nepremičninskim magnatom, ki imajo povrhu vsega dar, da se prav vse, česar se dotaknejo, v trenutku spremeni v kič.

Tako je Beograd že vrsto let v nekakšni institucionalni kulturniški krizi, ki morda prav v teh mesecih doživlja vrhunec. Institucije so razpete med zastarelim upravljavskim sistemom in jurišno neoliberalno logiko. Na žalost je politična in birokratska elita na celotnem prostoru nekdanje Jugoslavije, tudi v Sloveniji, vse preveč kratkovidna in usmerjena v lastne interese, da bi našla zadovoljivo rešitev za sistemsko prenovo javnega sektorja brez prevelike kolateralne škode. Stavkajoči delavci Prosvete v Beogradu pa vedo, da je demokracija lepa stvar, dokler je ne občutiš na lastni koži.

Po Beogradu se je potikal Miha Colner.