Četrtek, 2. 9. 2010
matjaž
Pri Mladinski knjigi je v zbirki Nova lirika, katere knjižice so že nosila zanimanja vredna imena ala Eluard ali Lorca, čisto nanovo izšla zbirka severnoamerikanskega pesnika Billyja Collinsa, ki sliši na ime Kidanje snega z Budo. Ker že v naši ljubi mali domovini velja, da več ljudi piše kot bere, in pri nas res veliko ljudi piše, si lahko komajda predstavljamo, koliko pesnikov pesni pesmi v ljubih velikih Združenih državah amerike. Who the fuck is Billy Collins, skratka.
Pri Mladinski knjigi je v zbirki Nova lirika, katere knjižice so že nosile zanimanja vredna imena ala Eluard ali Lorca, čisto na novo izšla zbirka severnoameriškega pesnika Billyja Collinsa, ki sliši na ime Kidanje snega z Budo. Ker že v naši ljubi mali domovini velja, da več ljudi piše kot bere, in pri nas res veliko ljudi piše, si lahko komajda predstavljamo, koliko pesnikov pesni pesmi v ljubih velikih Združenih državah Amerike. Who the fuck is Billy Collins, skratka.
Če začnemo na koncu, je to prvi pesnik, katerega prestop iz relativno majhne univerzitetne založbe v veliko založbo je bil vreden šestmestnega števila v zaenkrat še merodajni svetovni valuti. O tem in še čem, npr. o prvih dveh zbirkah kot nepomembnih, prezrtih in ročno vezanih ter o bliskovitem vzponu pri skoraj petdesetih, nam z duhovito poučnostjo poroča Uroš Zupan, ki je pesmi v knjigi tudi izbral in prevedel.
Ko preberemo prvih nekaj pesmi, začutimo, da to ni naključje. Neprisiljen, prozaičen, nepretenciozen, a po avtorefleksiji in intuitivni kombinatoriki premišljen jezik nezgrešljivo spomni na pesmi tokrat prevajalca in urednika. Slednji nas brez kakšnega brezveznega preseravanja opomni, da se v tej vlogi, se pravi v vlogi izbiranja besedil med drugimi besedili, ravna izključno po imperativu, ali me pesem potegne ali pa je niti ne morem prebrati. Takšen kriterij z odobravanjem sprejemamo tudi pri tem pisanju.
Izbor obsega pesmi iz šestih avtorjevih zbirk od začetka slave konec osemdesetih pa do enaindvajsetega stoletja. Pisane so v tekočem prostem verzu, ki se bere kot proza, podobno kot smo navajeni pri pesmih prevajalca, po dolžini obsegajo približno stran, kdaj več, kdaj manj. Kakšnih ostalih izjemnih zunanjih posebnosti ni videti, zato lahko vendarle povemo še kaj o ne tako nepomembni stvari: kakšne so namreč te pesmi - ali so dobre ali ne.
Dobre so. Resda v skladu z vso novejšo poezijo spet in spet govorijo o subjektovem dolgočasnem vsakdanu, ne da bi ga skozi kakšno uma vredno prizmo skušale kakorkoli ovrednotiti, osmisliti ali mu izpisati resnico, a ta govor je tako brez ambicije biti kaj neponovljivo posebnega, da mu ni dosti zameriti. Njegove metafore o, kaj vem, obrezovanju grmovja, vinu ob večerji, umrlih alegorijah in Aristotelu so domiselne, neprisiljene in dostikrat tudi presenetljive.
Billy iz verza v verz dokazuje, da je poezija možna povsod, tudi na primer v trenutek trajajočem pogledu postreščka v hotelu. A tudi v teh miniaturah, ki so scela nevredne besede, mu bolj ali manj uspe izpisati najmanj všečno vrstico. Predvsem pa se čuti gladek tek besed, gotovo tudi znak dobrega prevoda, obvladanje veščine in delovna misel, ki se poraja iz pesmi.
In nespregledljivi ameriški šarm, jazz, ki iz izginulega zvoka pobegne v kitico, nenazadnje hudomušna duhovitost, spontan humor, ki mu nenadejan smeh odpušča sicer seveda nedopustno norčevanje iz Petrarke. Naj že enkrat sleče tiste hecne srednjeveške pajkice in pride v posteljo, pravi Lavra v pesmi Billyja Collinsa.
Z Budo in šepetajočo željo, da bi namesto njega ob rami šaflal Kristus, je sneg kidal Matjaž.
Komentarji
komentiraj >>