* O skandinavskih ambientalnih elektrončkarjih je bilo na tej frekvenci povedanih že mnogo besed. Najraje o tistih norveških kreativcih, ki v fjordih nabirajo terenske posnetke, s katerimi sestavljajo na pol mistične, opojne zvočne avanture, zgoščene v zmanipuliranih posnetkih brez jasne opore o izvoru posameznih zvokov. V tej struji se je v svojih začetkih pred dobrim desetletjem izvrstno znašel tudi Espen Sommer Eide alias Phonophani, sicer tudi polovica elektroakustičnega dvojca Alog. Samonaslovljeni prvenec mu je pri izjemno selektivni založbi Biophon Records takrat objavil eden najbolj čislanih sodobnih ambientalistov Geir Jenssen alias Biosphere, ki je Eideju tako odprl pot med vidnejše norveške elektronske producente. Ni presenetljivo, da se je Eide že s svojim drugim albumom ‘Genetic Engineering' znašel pod okriljem cenjene, zvočnim avanturam naklonjene založbe Rune Grammofon, pri kateri je pravkar objavil tudi svoj četrti solistični dolgometražec ‘Kreken'.

V nasprotju z mnogo bolj prepoznavnim rojakom Jenssenom, ki že vso kariero sledi svoji sicer izjemno uspešni izvorni ideji, Eide praktično z vsako novo ploščo raziskuje nov teren. Spoznali smo ga v zgoščenem, na površju skorajda brezizraznem, zaprašenem teksturiranju, pa potem v raziskovanju izrazitejših mikroskopskih struktur, po novem pa se s ploščo ‘Kreken' razdaja v oprijemljivem spajanju akustičnih in elektronskih zvokov, ki jih priložnostno brez zadržkov širi v estetiko sodobnega elektroakustičnega norveškega folka. Med purističnimi privrženci skandinavske ambientalne glasbe je to zadosten razlog za privzdigovanje obrvi, saj smo že nemalokrat izkusili preveč predvidljiva sodelovanja tamkajšnjih folkerjev in elektrončkarjev, ki so se za nameček prerada končevala še v po newageu referenčnih eskapadah. V nekaj skladbah s plošče ‘Kreken' se v to past skorajda ujame tudi Eide, a zaenkrat s temi poizkusi še ne načne mere dobrega okusa.

Že prvo poslušanje albuma ponudi vtis, da poslušamo nekaj povsem novega. Pa ne le v kontekstu Eidejeve glasbe. Od sorodne produkcije, še toliko bolj, če ga vzamemo v okvir elektronske glasbe, ga loči že sam nabor zvokov. Med tem, ko njegovi somišljeniki skorajda po pravilu uporabljajo paleto praktično istih zvokov, Eide s svojimi doma izdelanimi inštrumenti in modificiranimi računalniškimi programi svežino najde prav v generiranju unikatnega zvokovja. Pa tu ne gre le za morebiten ekshibicionističen, znanstven vzgib ali preprosto željo po drugačnosti. Pojavi se vtis, da Eide za svojo očitno izjemno jasno glasbeno vizijo preprosto potrebuje nove zvočne vire. So nekakšna osnova za njegovo pripovedovanje barvitih zgodb, razpredenih tudi skozi raziskovanje kompozicijskih struktur, ki s ploščo ‘Kreken' postajajo še bolj kompleksne. Toda to ne ogrozi njihove poslušljivosti. Eidejev prefinjen občutek za melodičnost, ritmično raziskovanje znotraj repeticije in subtilno manipuliranje z zvokom novi album morda napravijo celo za njegov najbolj dostopen izdelek, s katerim bi se znal približati tudi širši publiki. Navsezadnje to potrjujejo že recenzije na spletiščih, rezerviranih izključno za nove jazzovske muzike.

Težko je predvideti, kam bodo Eideja unikatni inštrumenti zanesli v prihodnosti, toda če gre zaupati njegovim pravzaprav logičnim korakom iz plošče v ploščo, bi ga v prihodnosti nemara lahko srečali kar v sredini norveških folkerjev. Ali je to dobro ali slabo bo sodil vsak zase, najbrž pa ta referenca ne pomeni nujno manjše atraktivnosti, saj sodobne norveške folkovske tradicije že sedaj močno presegajo svetovne standarde.

pripravil Goran Kompoš