Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JANELLE MONAE: The ArchAndroid (Bad Boy/ distribucija NIKA, 2010) (ponovitev 17. 9. 2010 ob 00.30) (2232 bralcev)
Petek, 10. 9. 2010
jizah



JANELLE MONAE je konceptualno posegla v vode znanstveno-fantastične, afrofuturistične, pop, funkerske, neo soulovsko, artistične forme, ki svoj temelj kajpak šče znotraj izraznosti hiphopa. Gospodična že dalj časa rjove znotraj ameriškega podtalja, njena pojava modne obskurnosti, kakršno je pred dvema desetletjema predstavljala recimo Grace Jones pa se meša s klubsko različico neo-soula, ki z mešanjem organske in neorganske muzike, posrečeno posega v sfero mešanice indie popa in črnske godbe...
Ob vzklitju novega glasbenega bisera nepostavljenega v specifično glasbeno zvrst se vedno pojavljajo vprašanja o genialnosti glasbenika. Ali je gospodična Janelle Monae ena od njih, bo verjetno pokazal čas, a njeni glasbeni začetki so naravnost impozantni.

Pred tremi leti je Janelle izdala svoj uvodni ep, imenovan »Metropolis: The Chase Suite«, prvega od štirih nadaljevanj njenih sodobnih »Metropolis« suit. Na ep-ju predstavi svoj alterego, izvenzemeljsko bitje poimenovano Cindi Mayweather. Fiktivna zgodba ženskega androida je postavljena v leto 2719, ko se Cindi sreča z našim planetom in navadnimi smrtniki. Konceptualna serialka prvega ep-ja pa dobiva logično nadaljevanje, na njenem prvem pravem albumu »ArchAndroid«, kjer Janelle predstavi drugi in tretji del njenih »metropolis« suit.

Drugi in tretji del suit je Janelle sama poimenovala kot »emotion picture«, kar sam album precej dobro opredeljuje. Emocionalnost androida in ljudi v nekakšni fiktivni filmski zgodbi, kontekst konceptualističnih plošč prestavlja še stopničko bližje raznovrstnim sorodnim podvigom poslednjih štiridesetih let glasbenega ustvarjanja.

Tokrat je Janelle nekakšna ženska mesija iz prihodnosti, pripravljena razgrniti svojo nadzemeljsko moč nad obličjem zemlje, da bi v sedanjosti rešila androide. Vse to se sliši vsaj tako zapleteno kot v resnici je, saj je album še vedno prenesen v leto 2719, glasba pa je pravzaprav neokrnjena mešanica zvokov sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, sodobne glasbene estetike ter futuristične godbe. Na albumu Janelle omreži kopico glasbenih žanrov, saj se v osnovi napaja iz futurefunka, r & b-ja sedemdesetih, a globoko posega tako v klasiko, kot v progresivni rock, hiphop, kabaret, funk, jazz ter predvsem v orkestralni in indiepop. Skozi psihadelično, a močno, konsistentno in kompaktno futuristično noto, vodi poslušalca v medžanrsko popotovanje, kjer prihodnost zveni retro, retro pa funky. Ustvarja popolnoma svoj zvok, s polno dramatičnimi, cinematični in artikuliranimi artističnimi izlivi.

Prednost njene glasbe gre iskati v tem, da ni kopija nikogar, da je plavanje med žanri sicer dokaj ekscentrično, a izjemno suvereno, fantastično zgrajeno in povsem izven vseh možnih kategorizacij. V njej bi sicer v posameznih kompozicijah lahko iskali asociacijo na nekatere pop ikone, v prvi vrsti na Grace Jones, saj Janelle veliko stavi tudi na vizualno ter vseartistično podobo. Ob Grace Jones na delih albuma lahko najdemo tudi reference v Princu, Michaelu Jacksonu, Jamesu Brownu in Georgu Clintonu na eni ter Davidu Bowieju, OutKasti in Pink Floydi na drugi strani. Morda je še prezgodaj, da jo postavim ob bok omenjenim glasbenikom, a je s svojim čarobnim glasom, vizionarstvom in originalnostjo na pričujočem albumu izkazala svoj razkošen potencial.

Kreativna nota albuma je prežeta z disciplinarostjo in osredotočenostjo, znotraj katere se pretakajo tako odpuljene, hipijevske klaviature, divje kitarske solaže, zvoki sodobne elektronike kot neobremenjeni prebliski v smeri klasične godbe. Zlahka se lahko sooči z vsemi glasbenimi žanri, znotraj katerih bo njen raznovrsten vokal našel svoj prostor. Dejansko deluje kot nekakšen tujek iz drugega sveta, saj glasbo dojema celostno, neprilagojeno, osebno in vizionarsko. Prek nje čisti lastne kanale, preko glasbe in besedil podaja svoja sporočila, z ekscentričnim videzom in neverjetnimi živimi nastopi pa dodaja še ščepce pestremu meniju. Raznovrstnost njenih besedil bi lahko opisali kot težnjo po svobodni, neobremenjeni in raznovrstni družbi, kjer ljubezen in hrepenenje išče svoje izrazne možnosti. Morebiti bi ji kako pozitivno točko lahko odšteli le za njen malce slabši in manj fokusiran zaključek, saj morda uro in deset dolgemu albumu gospodična vendarle še ni kos.

Cindi Mayweather v podobi Janelle Monae sicer za obstoj sveta skrbi, a ji njenih sanj, svobode, razsvetljenja ter idej nihče ne more vzeti. Album je nastavek za zvezdniški status prihodnosti, ki ga bi lahko skonzumirali tako zagrizeni alternativci, ker bolj odprti poslušalci popa. Multižanrska opera afrofuturizma pa bo morala pred tem pokazali zobe še v svojem sklepnem četrtem dejanju.


Komentarji
komentiraj >>