Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
FENNESZ, DANIELL, BUCK: Knoxville (Thrill Jockey, 2010) (ponovitev 20. 9. 2010 ob 00.30) (2336 bralcev)
Ponedeljek, 13. 9. 2010
tadej



Tadej Droljc recenzira prvo skupno ploščo tria, ki ga sestavljajo avstrijski elektrofonik in kitarist Christian Fennesz, ameriški kitarist David Daniell (San Agustin) in avstralski tolkalec Tony Buck (The Necks) ... na žalost so vrhunci komadov prenasičeni in za povrh zabeljeni še z epskimi kitarami, ki delujejo kot patetični čustveni strelovodi in tako zasenčijo prijetnejše trenutke, ki se nahajajo v mirnejših delih plošče. (v celoti!)
* Lansko leto so se na Big Ear festivalu v ameriški zvezni državi Tennessee v trojčku znašli Christian Fennesz, David Daniell in Tony Buck. Prvi je priznani laptop kitarist, čigar redki studijski albumi sodijo med največje dogodke na eksperimentalnem elektronskem prizorišču. Ker gre za veliko ime v improvizirani elektro akustični glasbi, s kakršnim se marsikdo rad spajdaši, pogosto izdaja albume raznih ad hoc impro zasedbic, kakršna je tudi današnja. Na drugi strani imamo prav tako impro legendo Tonya Bucka, ki je zaslovel predvsem v boben-bas-klavir triu The Necks, med drugim pa je sodeloval že z Johnom Zornom, Otomom Yoshihidejem, Tomom Coro in Petrom Brötzmanom. Da pa le ne gre za elitistični superstar trio pa skrbi eksperimentalni kitarist David Daniell, ki si je prav gotovo dvignil ceno in renome z danes predstavljano ploščo Knoxville. Album Knoxville nosi ime po gostujočem mestu omenjenega festivala Big Ear, na njem pa najdemo polurni posnetek, razdeljen na štiri komade, ki tvori celotno vsebino plošče.

Album Knoxville se začne sila obetavno. Priča smo zvočnemu dialogu, ki ga omogočajo zvoki z jasnimi začetki v frekvenčno in časovno nenasičenem prostoru. Kitara v pogovor vnaša mehkobo in patos, ki v kombinaciji z rahlim elektronskim šumenjem in razgibanimi tolkali napoveduje zanimivo post rock reciklažo. Impro cvileča tolkalska ropotarnica se na tej točki zdi tisti element, ki povzdigne posamične kitarske zvoke na nivo zanimivega, hkrati pa kitari odpre pot do poslušalčeve notranjosti. Je dober in inovativni bobnar tisto, kar bi pred leti potreboval post rock za svojo ohranitev? Plošča Knoxville nam žal ne ponudi tega odgovora, saj z uvodnimi minutami postavi le vprašanje.

Ena najpomembnejših stvari v glasbi je, da inštrumenti izkoriščajo svoje prednosti, kar v najboljšem primeru pomeni, da se inštrumente ožema vse do njihove esence. Zato sem mnenja, da bobni dobro funkcionirajo le v ritmični glasbi, še posebej improvizirani, kjer je hitra človeška odzivnost nepogrešljiv element. Perkusije, ki pa s salvami ropota pihajo v elektronske drone, pa je nekaj kar se mi že v osnovi zdi zgrešeno. In to je tisto, v kar se po uvodnih minutah sprevrže plošča Knoxville. Masovni hrupni droni ali epski močno distorzirani kitarski napevi, ob katerih se bobni zdijo prej nezaželeni gost, kot pa kaj drugega. Buck se s hrupnimi salvami, krožnimi repeticijami in hitrostjo black metalca jalovo bori z neskončnimi odmevi Fenneszove in Daniellove elektro akustike, ki kot ogromna ladja drvi v svojo smer in rabi veliko časa, preden lahko obrne, četudi se smer zdi napačna. Kakršna koli elektronska vnaprej pripravljena ritmika bi verjetna bolje pasala v celoto kot surovi akustični bobni, ki izpadejo popolnoma nemočni v tako tujem okolju.

V impro kolektivih je težko s prstom kazati na krivca, ker gre za hipne odzive, in četudi se zdi da kritiziram Buckovo bobnanje, je mogoče njegov odgovor na tisto, kar kuhata Fennesz in Daniell, še vseeno najboljši. Ta dva namreč prepogosto ustvarjata nepregledno megleno morje odmeva, kjer se vsi zvoki navidez magično zlijejo, a to le zato, ker se nič več ne vidi. Megla brez ostrine in jasnosti oziroma pretirani odmev je tisto, kar lahko doda čarobno iskrico glasbi, če je doziran na kakšen posamičen glasbeni element in tako opravlja vlogo "pad sinta", če pa se v tem utaplja vse razen bobnov, kot na plošči Knoxville, pa je to popolnoma nesprejemljivo. Masovni reverb je, v narekovajih, "as v rokavu", kakršnega si lahko privoščijo le impro začetniki, preden izdajo svoj prvi komad, nikakor pa ne neka svetovna imena.

Okornost tria se kaže tudi v tem, da so svetli momenti plošče tam, kjer ima eden izmed članov neslišno vlogo, drugi minimalistično, tretji pa glavno. Ko se v glasbo vživijo vsi trije člani, je rezultat meglen, hrupen ali oboje, kar predstavlja posamične vrhunce koncerta, katerim sledijo počasni spusti v zatišje. To da plošči kot celoti nekakšno zaokrožitev, ki se kaže preko cikličnih tenzij in sprostitev. Vendar so na žalost vrhunci komadov prenasičeni in za povrh zabeljeni še z epskimi kitarami, ki delujejo kot patetični čustveni strelovodi in tako zasenčijo prijetnejše trenutke, ki se nahajajo v mirnejših delih plošče.

pripravil Tadej Droljc



Komentarji
komentiraj >>