Danes mi je moj urednik za to tedensko politično poročanje oziroma nakladanje po dogodkovnem suvanju, ki ga imenujem »10 eurov na sedem minut«, rekel: »Ne moremo tako funkcionirat! Že zadnjič je bila kriza.«. Jaz sem mu odgovoril: »Lahko danes tudi zbolim ampak se bom potrudil do pol treh«. Zdaj je ura trinajsta in 24 minut in se res trudim, španski bezek pa diši iz lonca, ker mora postati marmelada. Tudi njemu ni lahko.

Predvčerajšnjim, v soboto sem po daljši pavzi predolgo po telefonu govoril z mladim prijateljem Miletom Zukićem, diplomantom Fakultete za humanistične študije.. On je bil prejšnji teden eden od treh delegatov -študentov, ki so bili pri Bohincu, Rektorju Univerze na Primorskem v neposrednem srečanju. Baje je bil gospod Bohinc užaljen, ker je slišal, da je nesposoben in neodgovoren in so mu svetovali naj se spoka in ga nagovarjali naj svoj položaj prepusti komu takemu, ki bo kaj ukrepal. Študentski delegati so bili seveda akterji procesa oziroma spopada med (jaz jih kličem tako) antifašisti Fakultete za humanistične študije (FHŠ) in med Institucijo te Fakultete. Protestirajoča skupina mladih in ne najmlajših je zbrana okoli doktorskega para Taja Kramberger in Braco Rotar, upravno-administrativno pamet pooseblja dekanja Vesna Mikulič. Za njo stoji vrhovni manager cele univerze Darko Darovec.

V bližnji preteklosti so Antifašisti izpeljali zelo učinkovit napad na predstavitev FHŠjeve odličnosti v ljubljanskem ŠKUC-u, sestavili in razpečali so jedek pamflet o negotovem in nikakršnem stanju na FHŠ, medijski minometalec Gačić je spet vpregel svoje orodje (TV oddajo) v prid stvari poštenja, kritičnosti in napredka. Gospa dekanja me je prejšnji teden povabila na razgovor in sem od nje zvedel med drugim tudi to, da se bo Institucija morala braniti pred napadalci s povračilnimi ukrepi. Arzenal teh ukrepov še sploh ni izčrpan. Gospa letos prvič in zadnjič ni izkoristila svojega dopusta. Boj je namreč trajal celo poletje brez miru. Pravne cake in pravna sredstva, mediji, pozivi politikom. Vojna je v zemlji, vodi in v zraku. Gre za prihodnost fakultete, univerze, visokošolskega študija, Evrope, sveta.

Več kot enkrat sem že poročal o tem in na spletni strani www.dodogovor.org sem predvčerajšnjim med razglabljanjem prišel do novega pogleda na to žaloigro, ki je že nekaj časa v zadnji fazi. Na Tajo Kramberger in Braca Rotarja ter na njune somišljenike in somišljenice, ki seveda vsi (e) mislijo s svojimi avtonomnimi študirajočimi in študiranimi možgani sem začel gledati kot na uspešno , zelo požrtvovalno skupino performerjev in performerk z imenom »Do konca!«. Bistvenim in mnogim med njimi je napajanje iz sredstev za Visokšolske ustanove Institucija FHŠ oklestila kot povračilni ukrep za njihove prejšnje performanse s katerimi so škodili stebrom sistema Fakultete (univerze). Zanimivo in tipično se mi zdi, da starejši udeleženci agoničnega razpadanja na obeh straneh najbolj obžalujejo , ker so in bodo nastradali mladi. Ti mladi pa rade volje zametujejo tisoče evrov in dosti mesecev dela ter zapuščajo gnilo fakulteto. Taja in Braco odhajata seveda (kot sem napovedal) v Francijo (mogoče celo v Pariz mon amour), tu v butastem Kopru kjer ščijem proti vetru ostaja opustošenje pomembnega ionizatorja Istre pod Slovenci.

Najbolj značilna vest, ki mi jo je povedal mladi borec Mile je, da so cenjeni gospod Minister Golubič za humanistične študije odtegnili državno podporo Miletu podobnim, tistim, ki delajo doktorate. Varčujemo zaradi takozvane naše krize pri tistih, ki edinole še kažejo znamenja samoglavega razmišljanja in upora! Iz te odločitve se vidi kako in koliko zares gre gospodu Golubiču. Iz te in iz podobnih odločitev je jasno, da Antifašisti v spopadu nimajo šans. »Kaj naj storim drugega?«, me je ne prvič vprašal diplomant humanističnih študij, ki se preživlja kot uslužbenec zavarovalnice. Moj recept je razviden iz moje poti. Morete pa ga razbrati tudi iz govoric. »Brecelj je kupljen ali pa prodan!« so govorili na proslavi Dneva borca v Semedeli poleti 2006 pred lokalnimi volitvami. Prodan sem seveda koprskemu cesarju Borisu Popoviču. Kajneda, seveda. Zadeve so enostavne. Samo bobu je treba reči bob. Tralala.

Tistim pa, ki ne marate enostavnosti pa v hudem pomanjkanju časa in v rahlem strahu pred okreganjem, sporočam: smo v obdobju globokega ciklona odnosno srka in je možen oziroma perspektiven samo ešalonski umik, ki so ga izumili Srbi v boju z avstroogrskimi enotami v času prve svetovne vojne. To kar se grejo v Kopru Antifašisti na FHŠ je protinapad in frontalni boj s premočnim sovražnikom, ki mu zagotovo sledi razsulo po katerem pa je težko znova vzpostavljati jedra odpora. Hvala za pozornost in za deset eurov. Kaj pa je ešalonski umik pa vam povem, ker vas slučajno spoštujem. To je umik v katerem umikajoča se armada pušča za seboj sovražniku enote, ki se borijo brez predaje do zadnjega vojaka čeprav so obkoljene. Uničevanje teh enot premočnega sovražnika upočasni v napredovanju in mu onemogoči umik umikajoče se armade spremeniti v razsulo.