Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
FRED ANDERSON: 21st Century Chase- 80th Birthday Bash, Live at the Velvet Lounge (Delmark, 2009) (2121 bralcev)
Sreda, 15. 9. 2010
MarioB



Junija letos preminuli chicaški saksofonist Fred Anderson je bil dolgoletni steber chicaške in kajpak svetovne svobodnjaške jazzovske scene. Bil je eden soustanoviteljev prelomnega Združenja za napredek kreativnih glasbenikov, a čeprav je bil dejaven že v 60. letih, je pravzaprav – če upoštevamo nekaj desetletij njegove dejavnosti – objavil malo albumov oziroma so se ti začeli vrstiti v bolj pogostem ritmu šele v 90. letih. (v celoti!)
* Junija letos preminuli chicaški saksofonist Fred Anderson je bil dolgoletni steber chicaške in kajpak svetovne svobodnjaške jazzovske scene. Bil je eden soustanoviteljev prelomnega Združenja za napredek kreativnih glasbenikov, a čeprav je bil dejaven že v 60. letih, je pravzaprav – če upoštevamo nekaj desetletij njegove dejavnosti – objavil malo albumov oziroma so se ti začeli vrstiti v bolj pogostem ritmu šele v 90. letih.

Svojevrsten simbol korenjaštva in neodvisnosti je Anderson postal ne le zaradi svojega izjemnega igranja in obvladovanja raznoterih pristopov, ampak tudi zaradi več kot 25-letnega vodenja kultnega kluba The Velvet Lounge. Prav v slednjem so nastali posnetki za pričujoči album. V tem klubu je jazzovski očak lani marca pripravil celotedensko glasbeno praznovanje svojega 80. rojstnega dne, na enem izmed špilov pa so se mu pridružili pihalski kolega Kidd Jordan, ki je tudi sam v častitljivih letih, saj je imel v času snemanja 74 let, bobnar Chad Taylor, kontrabasist Harrison Bankhead in kitarist Jeff Parker.

Album prinaša tri debele kose glasbe: naslovna skladba “21st Century Chase” ima dva dela, od katerih je prvi dolg malone 40 minut, za cel album torej. In tudi potek same skladbe dejansko spominja na zaokroženo samostojno delo, ki bi na primer v 60. letih, ko so se spričo tehnoloških omejenosti snemale precej krajše plošče, z lahkoto postavljalo kot album zase. Razvejani in nadvse energični ter s številnimi odvodi in zasuki obogateni skladbi pa sledi še njen drugi del, enkrat krajši, ki ga v oddaji žal ne bomo slišali. Prav neverjetna je energija, ki buta ven iz vsake pore tega mozaično zgrajenega komada; poleg energije in silovitosti se navdušujemo tudi nad vešče sopostavljenimi inštrumenti, predvsem dveh vodilnih pihalcev. Pihalca dostikrat ubereta vsak svojo linijo, ki pa se imenitno ujameta z agilno, brbotajočo, poslušajočo spremljevalno zasedbo. Anderson in Jordan se izjemno dopolnjujeta, tako na zvokovni kot strukturni in improvizacijski ravni. Medtem ko Fred skrbi za grobe in zrnate linije, zna Jordana potegniti k višjim in predirnim tonom. Ves čas pa igrata skladno in razumevajoče drug do drugega, medtem ko pa preostala trojka zvesto sledi nepredvidljivim zasukom in premikom.

Čeprav Andersona povezujemo z modernimi, avantgardnimi in novojazzovskimi prijemi, je sam večkrat poudarjal, da so njegovi vzorniki stari mojstri, kakršen je denimo Charlie Parker. Kar je dostikrat slišno tudi na tem albumu, tako v omenjeni dvodelni skladbi, kakor tudi na zadnjem, tretjem komadu “Ode to Alvin Fiedler”, posvečeni v naslovu omenjenemu bobnarju, še enemu od Andersonovih zvestih sodelavcev. Ko se namreč Anderson ne prepušča nepredvidljivim, čvrstim, mišičastim improvizacijam, skupaj z ostankom benda občasno umiri žogo, zasuka ritem in smer ter se poda v vibrantno bopovsko in postbopovsko igranje, polno poliritmije in prekrivajočih se melodij.

Dodatna Andersonova kvaliteta je v tem, da kljub silovitim, bruhajočim improvizacijam, ostaja zvest melodiji, ki ima resda v odnosu do improvizacije podrejeno vlogo, a ves časa prenica skozi vihravo in vrtoglavo igranje. Občasno, a le za kratek dih, se bend celo potopi v skrajno melanholično baladičnost, a to traja zares hipec. Morebiti te kratke umiritve služijo le za oddih, a kaže, da bolj poslušalcem kot muzičistom, kajti po gladenju muzike se le-ta znova prekucne v nove dih jemajoče pustolovščine. Tako viharniške, a skladno in čustveno odigrane muzike ne slišimo vsak dan. Odličnemu vtisu pripomore izvrsten posnetek, ki lepo konfrontira nosilna saksofonista nasproti bolj zadržani spremljevalni trojici in ki ti da občutek, da se nahajaš sredi špila – tukaj in zdaj, vedno in zavedno. Vsaka čast, Fred!

pripravil Mario Batelič


Komentarji
komentiraj >>