Sprehajamo se po 17. Ex Pontu:
Kralj umira, R9-42U, Libido sciendi, Mož na kocki, Električna čajanka
Letošnji festival uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto se po besedah organizatorjev tematsko vrti okoli problema tabuja. Nekatere predstave se teme eksplicitneje dotaknejo, druge pa jo zaobidejo. V prvih petih dneh festivala smo doživeli marsikaj.
Začetek ni bil spodbuden. Svetovna premiera Ionescove drame Kralj umira režiserja Silviuja Purcareteja v SNG Drami je vso nefrancosko govorečo publiko malodane razjezila. Enormen razpon med odrom in nadnapisi je pomenil, da smo se morali odločiti bodisi za vizualno sliko bodisi za branje pomenov. Odločitev pa je bila z lučmi, ki so poleg odra do neberljivosti osvetljevale tudi pano z nadnapisi, opravljena namesto nas.
Purcaretejeva interpretacija Ionescove absurdne drame o umiranju je estetizirana situacija bolniške sobe. Glavni protagonist je pobebljeni ostareli kralj, ki ga je strah smrti. Klišejski cinizem prve in histerična jokavost druge žene zanikujočega bivšega mogotca skozi počasno moreče dogajanje držita med smrtjo in življenjem. Absurdna in tesnobna atmosfera je poudarjena z bledičnimi maskami in belimi zdravniškimi haljami. Najbolj pa izstopa monumentalna figura stražnika, ki ga igra Vojko Zidar. Polovico predstave preživi kot skulptura, na katero se kruši omet in predstavlja simbol organa oblasti, ki ostaja tudi po individualni smrti nosilca moči in je tako trdnejši kot umirajoči voditelj sam.
Po poti absurda gre tudi predstava R9-42U mladega slovenskega režiserja Maka Čeha. Tekst se opira na Ibsenovo Noro, a predstava gradi predvsem na atmosferičnem učinku. Podzavestne strukture tesnobe in zla privrejo na dan skozi spazmično gibanje figure starke, ki krčevito kroži po dvignjenih stranskih robovih odra. Ljubezen, starševstvo in kariera postanejo teme, zapletene v absurdne morbidne dialoge. Simbolika rdečega zvezka usode postane vodilna nit predstave. Bolj kot mestoma hermetično besedilo pa navduši precizna gibalna in gestualna postavitev štirih igralcev, razporejena na majhen, a scenografsko odlično izkoriščen prostor.
Večji korak k problematiki tabuja je prinesla gostujoča plesna predstava Libido Sciendi režiserja Pascala Ramberta v izvedbi Ikua Nakagawe in Lorenza de Angelisa. Gola plesalca skozi 35 preciznih plesnih minut uprizorita spolni akt. Estetizirane poze in gibanja, tako nežna kot strastno silovita, eksplicitno orišejo dinamiko seksualnega odnosa, brez da bi pri tem zašla v pornografijo. Virtuozni telesi plesalcev se spajata in prilegata posebno dosledno, pri čemer noben del telesa ni tabuiziran, spolni odnos pa ni osredotočen zgolj na spolne organe, ampak je distribuiran na celo plesno telo.
Predstava je hkrati izredno introvertna, spolna privlačnost se realno tke v medprostoru obeh plesalcev in zato ni goli ekshibicionizem. Estetizirana in premišljena koreografija pa intimo univerzalizira in jo postavlja na oder, brez da bi se gledalci zato počutili preveč voajersko. Tabu intime se subtilno podira in preko razčlenitve dinamike spolnega odnosa, ki je razprostrt in razčlenjen na odru, posega v nove sfere gledališkega.
Največje pozitivno presenečenje festivala pa je bila nedvomno madžarska predstava Mož na kocki Viktorja Bodoja in njegovega teatra Ladijska družba Sputnik, ki je nastala po istoimenski romaneskni predlogi Lukea Rhinaharta. Zgodba o 33-letnem povprečno srečnem psihiatru, ki se na lepem ob prividu mojstra zena Oboka odloči, da pot istovetnosti in samouresničitve ni primerna za srečo sodobnega človeka. Namesto tega svoje življenje in življenja nekaterih svojih pacientov dobesedno postavi na kocko, ki moralna načela zamenja z naključjem.
Postavitev Viktorja Bodoja je neverjetno inteligentna in zabavna uprizoritev, ki za končni učinek uporabi malo sredstev, pri čemer kraljuje odlična številna zasedba igralcev. Njihove pretirane grimase, bolno smešne domislice na robu korektnosti, cinična drža glavnega protagonista, hitro menjavanje scen, prelivanje iz zdravega stanja v norost in vdori uprizoritvenih tujkov skrbijo za intenzivno, a nikoli naporno uprizoritveno bombo.
Poleg odlične izvedbe in gledaliških rešitev je sodobni cinični publiki pocukrana ideja življenjskega smisla in sreče najti samega sebe ravno zadosti daleč, da lahko z veseljem simpatizira s shizofreno pozicijo, ki jo promovira predstava. Radoživost cinizma pa se kar ne konča, saj Oboko glavnemu protagonistu Lukeu na koncu predlaga kar sledenje toku.
Pri participatornih predstavah je vedno nevarnost, da bodo vsiljive ali da bo na dogodkih vladala nelagodna napetost. Kud Ljud s svojimi roza vesoljčki pa je priredil tako prisrčno Električno čajanko, da nas je večina obiskovalcev takoj po vstopu v stanovanje na Slovenski začela delati neumnosti. Pljuvanje čaja nazaj v skodelice, futranje soobiskovalcev s kokicami, razgrajanje po stanovanju, namakanje nog v banjo z Ljudom ali plezanje po omarah ni bilo nič neobičajnega.
Vsak od roza vesoljcev ima zanj specifične geste, grimase in spušča čisto posebne zvoke. Njihovo obnašanje je popolnoma nečloveško, kot mali otroci ali živali vse tlačijo v usta, te ovohavajo in poplesujejo okoli tebe z velikimi očmi, da popolnoma pozabiš, da imaš opravka s sočlovekom in na vse konvencije, ki gredo zraven. Ta bitja, ki sicer blestijo tudi v uličnem teatru, so s participatorno čajanko marsikomu polepšala dan, čeprav roza barve s svoje obleke še nekaj časa ne bomo spravili. Električna čajanka je bila vsekakor doživetje, ki ga po kvaliteti in učinku nikakor ne bi mogli reducirati zgolj na zabaven spremljevalni dogodek.
Zaključimo na tem roza mestu. Kakšne barve bo festival še ponudil, pa boste izvedeli v sredo. Današnji pregled je pripravila Pia Brezavšček.
Komentarji
komentiraj >>