Torek, 21. 9. 2010
Pina Gabrijan
Tokratna Tolpa bumov razveseljuje s prvencem odnedavna v Berlinu živečega nadebudnega kanadskega elektrončkarja Nathana Jonsona, v glasbenih vodah znanega kot Hrdvsion. Plošča 'Where Did You Just Go?' je izšla pri založbi Wagon Repair in kaže na fantovo naraščajočo obrzdanost, ki pa nikakor ne gre v smeri banalnosti. Prav nasprotno … (v celoti!)
* Nathan Jonson, bolj znan kot Hrdvsion, je eden tistih elektronskih producentov, ki se ne pustijo na hitro »prebrati« in k sreči verjetno tudi ne čutijo nuje, da bi morali v želji po žetju salv odobravanja »na horuk« razkriti vse svoje čare. S svojo nekonvencionalnostjo si je zadal precej težjo nalogo in letošnje leto še posebej dokazuje, da je bila odločitev prava. Njegove izdaje so na sceni prisotne že skoraj od začetka novega tisočletja, sedaj pa smo končno deležni dolgometražnega prvenca, ki je Jonsona, rojenega Kanadčana, od nedavna živečega v Berlinu, predstavil tudi širšemu občinstvu. Sicer pa njegovo ime poznamo kot polovico dvojca Midnight Operator, ki ga tvori s svojim veleznanim starejšim bratom Mathewjem, enim izmed vodij založbe Wagon Repair, pri kateri je album tudi izšel.
Sam naslov plošče 'Where Did You Just Go?' je po Jonsonovih besedah vsakokratni odziv njegove punce na njegovo nenadno zasanjano tavanje misli sredi konverzacije. Hkrati pa nadvse prikladno opiše zvočna in žanrsko neomejena oziroma neobremenjena popotovanja, na kakršna se podaja že od samih začetkov svoje glasbene poti. Vendar dejstvo je, da album kaže na fantovo naraščajočo obrzdanost, ki pa nikakor ne gre v smeri banalnosti ali ujetosti v preizkušene vzorce. Prav nasprotno. Plošča je naravnost radodarno posejana z eskapadami, slišati pa je tudi, da se avtor skozi leta vse bolj spretno rokuje z njimi. Že njegove pretekle dvanajstpalčne izdaje so dale vedeti, da se nadebudni fante najudobneje počuti na temni, zahtevnejši strani – pa naj bo to techno, povsem nabrejkano izrazje ali pa diskoidno psihotični funk.
Že njegova zgodnja dvanajstpalčna plošča 'Oh Techno Saves' in naslednje izdaje, kot so na primer 'Gary White', 'Love's Duel EP' ali 'Playing For Keeps', pa tudi aktualni album, razodevajo, da je Jonson učenec stare šole. Vendar dobra mera radovednosti vselej prinaša progresivnost in odkrivanje še neprehojenih hodnikov. Na eni strani nagnjenost k maličenju utečenih vzorcev in na drugi strani hkraten posluh za kar nekako arhetipske melodije, lastnosti, ki sta si nasprotujoči, najmočneje poganjata in določata pričujoči izdelek. Izpostavimo lahko med seboj žanrsko zelo različne komade, kot so 'Making It Home' 'Claustraneonia' ali pa 'Before Than After', vendar pa imajo, tako kot tudi ostali komadi na albumu, očiten skupni imenovalec – in to je Jonsonova nepritajena žlahtna žlehtnoba. Občasno nemila kakofonija in namerne sprevrnitve verjetno ne bodo predstavljale ravno prijaznega materiala za perverzije nevajene ušeske. Kakor koli – Nathan Jonson je postregel s poudarjeno zagonetnim umotvorom, ki bo zagotovo tudi čez nekaj let še vedno slišati zanimivo. Vsekakor pa po svoji visoki dozi inovativnosti izstopa med sicer - nekaterimi bolj, drugimi manj - hvale vrednimi izdajami založbe Wagon Repair. Neulovljivo.
pripravila Pina Gabrijan
Komentarji
komentiraj >>