Kdo ve, mogoče pa ni naključje, da smo včeraj 21. septembra, na isti dan torej, obeležili tako mednarodni dan miru kot svetovni dan Alzheimerjeve bolezni, ki je najpogostejši vzrok demence oziroma motenj spomina in zmanjšanja sposobnosti orientacije in razumevanja. Kljub temu, da je bil letošnji dan miru sicer posvečen prvenstveno mladim, pa sta na to očitno kar pozabili domača politika in država. Temu je sicer moč tudi oporekati, kajti po vsej državi so osnovnošolci na veliko sadili drevesa, kar je tradicionalen običaj že od leta 1981, ko so Združeni narodi 21. september razglasili za dan miru. Toda prihodnost mladih tudi v tej sicer na prvi pogled mirodobni državi ne bo niti približno odvisna od števila zasajenih dreves v okviru obšolskih dejavnosti, pač pa se prav danes z drugo obravnavo zakona o malem delu administrativno določa v Državnem zboru.

Kljub temu da je sicer predlog zakona o malem delu v državnozborski proceduri brez soglasja socialnih partnerjev, ključni reformator te pozabljive politike in države minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik še naprej po papagajsko ponavlja, da ta zakon tako imenovanim malim delavcem prinaša večjo socialno varnost in da ohranja prožnost trga dela. Kar pa minister Svetlik gladko pozablja, je, da sta to v osnovi izključujoča koncepta. Več prožnosti na trgu dela, katero že nekaj časa kot mantro zahtevajo delodajalci, seveda ne pomeni tudi več socialne varnosti, ampak kvečjemu nasprotno.

S 30 odstotno stopnjo obdavčeno malo delo bo namreč administrativno omejeno po trajanju in po zaslužku. Gre pa za na usihajočemu domačemu trgu dela novo obliko dela, do katere bodo upravičeni študentje, upokojenci in brezposelni. Glede na dobro uro nazaj zaključeno poslansko razpravo o predlogu zakona o malem delu, v kateri so tako koalicijski kot opozicijski poslanci opozarjali na nevarnosti, ki jih utegne prinesti ta nova oblika dela, in številna vložena dopolnila je sicer končni rezultat na popoldanskemu glasovanju težko napovedati. Toda zdi se, da bo prevladalo stališče večine prav tako pozabljivih koalicijskih poslancev, da bodo s tem zakonom nastale anomalije na trgu dela odpravljali po sami uveljavitvi zakona o malem delu.

Ob tem pa politika, ki ji je bil glede na izid zadnjih parlamentarnih volitev, zaupan in podeljen mandat za vodenje te države v štiriletnem obdobju, na katerega polovici smo, gladko pozablja kar nekaj ključnih stvari. Prva je gotovo ta, da se uvajanje neusklajenih zakonskih rešitev s tistimi, ki jih neposredno zadevajo, in odpravljanje z zakonskimi rešitvami nastalih anomalij, šele potem ko so te že uveljavljene, tudi v tej državi praviloma ne obnesejo najbolje. S tem sicer ta pozabljiva politika in država neposredno priznavata vsaj dve reči. Najprej da pravzaprav ne vesta, kaj vse se bo dejansko na domačemu trgu dela zgodilo, ko bo zakon o malem delu uveljavljen. Potem pa še da država predvsem upokojencem in brezposelnim ne zagotavlja več za samo preživetje zadostne socialne varnosti, kljub temu da jo k temu med drugim zavezuje celo domača Ustava.

Ciljna skupina mladih, torej predvsem študentov in dijakov, za katero je malo delo po trdnem prepričanju sicer pozabljivega ministra Svetlika prav tako priložnost kot za upokojence in brezposelne, pa je potrebna posebne obravnave. Predlog zakona o malem delu bi sicer lahko šteli za priložnost tudi za mlade, če se z njim, na kar so med današnjo razpravo v državnem zboru gladko pozabili tako koalicijski kot opozicijski poslanci, ne bi odpravljal v tej državi od njenega začetka uveljavljen institut študentskega dela. Seveda se je v zadnjih dveh desetletij pokazalo, da ima tudi ta številne anomalije, ki jih po njegovi uveljavitvi kljub več poskusom kot kaže ni bilo moč kar tako odpraviti. Toda tako poslanci kot predlagatelji malega dela so na to očitno pozabili, zato pa napovedi o odpravljanju anomalij na trgu dela po konkretni uveljavitvi malega dela ne zvenijo prav prepričljivo.

Z nadomestitvijo obstoječega študentskega z administrativno po trajanju in zaslužku omejenim malim delom se bodo sicer res zmanjšali prihodki ponekod že prav nemarno bogatih lastnikov študentskih servisov, ki pa so visoke dobičke medtem že investirali v druge gospodarsko donosnejše panoge in dejavnosti, tako da nam za njihovo golo preživetje res ni potrebno kaj posebej skrbeti. Prav tako se bodo gotovo zmanjšali tudi finančni prihodki študentskih oblik organiziranja, ki so ga bile te v skladu z obstoječo razdelitvijo koncesije iz študentskega dela deležne v minulih letih. Tudi študentske oblike organiziranja z uveljavitvijo malega gotovo ne bodo kar izumrle. Nenazadnje položaj, delovanje in dejavnost samoupravne skupnosti študentov Slovenije določa Zakon o skupnosti študentov.

Toda študentske oblike organiziranja in dejavnosti, ki so jih te finančno podpirale od osamosvojitve te pozabljive države naprej, bodo z uveljavitvijo malega dela gotovo da ob finančno samostojnost in avtonomnost. Kar z drugimi besedami povedano pomeni, da bodo postale odvisne prav od pozabljive politike in države. In glede na to, da administrativno omejeni obseg malega dela po trajanju in končnem letnem zaslužku, konkretnemu v enemu od univerzitetnih ali srednješolskih središč šolajočemu se posamezniku ali posameznici, za stroške preživetja pač ne bo zadoščal, bodo ob možnost finančne samostojnosti tudi dijaki in študentje.

Tako pa naposled postane jasno tudi to, da so tudi številni poslanci državnega zbora, ki bodo to popoldne z glasom ZA uveljavili zakon o malem delu, kot ga predlagata pozabljiva Vlada in minister Svetlik, preprosto pozabili, kako so se tudi sami med izobraževalnim procesom preživljali prav s študentskim delom. Toda tako to gre. Današnja državnozborska razprava o predlogu malega dela je bila tako zgolj svojevrsten poklon včerajšnjemu svetovnemu dnevu Alzheimerjeve bolezni.


ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s kronično Alzheimerjevo boleznijo domače pozabljive politike in države na primeru malega dela v zobeh poskrbel Tomaž Z.