Nedavno je minilo 90 let od ustanovitve Filozofske fakultete na Univerzi v Ljubljani. Ob tej priložnosti se je vodstvo fakultete odločilo za izdajo zbornika, ki bo obeležil mali veliki jubilej, z naslovom Pogledi - Humanistika in družboslovje v prostoru in času. Prisluhnite kaj se skriva pod sicer zanimivim naslovom.
Nedavno je minilo 90 let od ustanovitve Filozofske fakultete na Univerzi v Ljubljani. Ob tej priložnosti se je vodstvo fakultete odločilo za izdajo zbornika, ki bo obeležil mali veliki jubilej. Uredniška naloga je pripadla Dušanu Nečaku in kot izvemo v njegovem predgovoru, je bil zbornik zastavljen veliko širše kot ga gledamo danes. Iz vsakega oddelka naj bi dobili po en prispevek, kar se ni zgodilo, poleg tega pa naj bi posamezne misli prišle tudi z drugih fakultet, a je edini zunanji članek prispeval teolog Jože Krašovec.
Čeprav naloga, ki je bila dana piscem člankov ni eksplicirana, lahko iz urednikovega predgovora in seveda iz naslova predvidevamo, da je šlo za nek splošni razmislek o humanistiki in družboslovju v današnji dobi. Kot potarna že sam urednik, so nekateri prispevki vse prej kot to in lahko bi rekli, da je večina prispevkov svoj namen na nek način zgrešila, saj so se avtorji osredotočali na lastna področja, ki pa jih sploh niso reflektirali v neki kritični maniri glede na trenutne okoliščine, ampak gre za nekakšna uvodna predavanja oziroma prikaze njihove stroke. Kot bi pisali prispevke za informativni dan in poskušali bodočim študentom prikazati študij, ob tem pa so dodali še nekaj malega zgodovine in ščepec kritične misli.
Še dobro, da niso vsi prispevki taki, saj bi sicer zbornik v celoti izgubil svoj namen, tako pa lahko v prispevkih Milčka Komelja, Andreja Černeta, Leva Krefta, Valentina Bucika in nekaterih drugih le preberemo izvirno misel, ki reflektira in razmišlja o napovedani temi. Začnimo pri razmisleku, kaj pravzaprav Filozofska fakulteta sploh predstavlja.
Jasno je, da ni prave univerze brez Filozofske fakultete. Že od samega začetka univerzitetnega poučevanja je bila Filozofska fakulteta eden od stebrov univerzitetnega delovanja, kritične misli in naprednega preučevanja. Poleg tega se je pod okriljem filozofskih fakultet vedno združevalo najširše področje poučevanja. Filozofska fakulteta je s tem poosebljala modrost in ne zgolj ozke specializiranosti, h kateri danes mnogi težijo. Ali kot o specializiranem mišljenju poda primer Milček Komelj: »To lahko ponazorim že iz vpogleda v dogajanje na ˝svojem˝ oddelku, kjer je profesor Šumi (…) v vseh svojih funkcijah do zadnjega odločno zagovarjal stališče, da sodijo na fakulteto ljudje, ki lahko govorijo o vseh umetnostnih poglavjih v povezavi z vsemi vprašanji (…), torej ljudje, ki so ustvarjalni in zmorejo samostojno razmišljati, ne pa le specialisti, ki so sicer koristni, … , sicer pa največkrat niso sposobni ne izvorne misli ne samostojne in jasne artikulacije.«
Filozofska fakulteta je torej v osnovi široka, čeprav lahko ob tem postavimo vprašanje, od kje so se znašle nekatere vede ravno na Filozofski fakulteti in zakaj so nekatere izmed njih odstranili. Andrej Černe tako izpostavi vključenost geografije v koncept Filozofske fakultete, ki na nek način štrli in je drugod po svetu pogosto postavljena na druge izobraževalne institucije. Po drugi strani pa Kajetan Gantar izpostavil, »da so Filozofsko fakulteto večkrat amputirali in pohabljali in ji marsikaj vzeli. Spominjam se, kako me je bolelo in skoraj osebno prizadelo, ko so ji vzeli ˝kraljico znanosti˝, matematiko, …«. Skratka, Filozofska fakulteta je in bo poosebljala največji možni spekter znanja, ki se interdisciplinarno povezuje in poizkuša o realnost gledati iz vseh možnih zornih kotov. Če to zadnje nekoliko aktualiziramo, lahko rečemo, da je marsikdo zadovoljen, da se na fakulteto vrača interdisciplinarnost, pa čeprav pod okriljem administrativnosti, ki vsekakor zavira prost pretok idej. Morda bi v prihodnosti veljalo razmisliti o bolj neformalni interdisciplinarnosti, ki naj bi nekdaj na fakulteti zavzemala pomembno mesto.
Seveda je proti koncu potrebno spregovoriti tudi o trenutni rak rani, torej ekonomskemu položaju humanistike. Slednja se je znašla v nezavidljivem položaju vrednostnega sistema, ki vse zre preko uporabnosti. V tej neverjetni bitki, v katero so bile potisnjene humanistične vede, se dogaja marsikaj na pol verjetnega. Če pogledamo povsem aktualno, se lahko čudimo Ministrstvu za visoko šolstvo, ki se je odločilo subvencionirati samo tiste doktorske študije, ki bodo doprinesli k izboljšanju gospodarskega položaja. S posrečeno sintagmo je tovrstno dogajanje Kajetan Gantar označil za kanibalizem strok, ali kot pravi: »v boju za preživetje se stroke težko izognejo skušnjavi, da ne bi podlegle demagoškim parolam, katera izmed njih je koristnejša, katera je za družbo potrebnejša, kateri naj se zato – glede na njeno družbeno koristnost in pomembnost – dodeljujejo znatnejša sredstva, več učnega osebja in boljši delovni pogoji.«
In medtem ko se dogaja humanistični kanibalizem strok, še niti pomislimo ne na pogačo druge sorte. Menim, da prihaja čas za analizo paradigme, ki govori o neuporabnosti humanistike. Predvsem si upam zatrditi, da je uporabnost nekaj, kar je predmetu pripisano, in ne nekaj, kar mu absolutno pripada. To verjetno najbolje dokazuje moč reklame, ki pa je zgolj najočitnejše tovrstno početje. Sem lahko uvrstimo še lobije in medije, ki tvorijo vsesplošno družbeno klimo. Poglejmo samo psihologijo, ki je tudi po zaslugi različnih gverilskih kampanj - predvsem v ZDA - v odličnem položaju. In če pogledamo z druge strani, se lahko vprašamo, mar so nam res tako uspešno oprali možgane, da ob vseh evidentnih in sedaj že povsem neprikritih lobiranjih farmacevtske industrije, še vedno mislimo, da je farmacija uporabna veda. Očitno je uporabnost predvsem v očeh opazovalca, ki pa jih nekritični posameznik prepušča v upravljanje drugemu.
Humanistika in družboslovje v prostoru in času. Tudi s pomočjo pričujočega zbornika lahko ugotovimo, da je položaj humanistike in družboslovja v današnjem času slab. In podobno kot govori Komelj o intelektualcih, ki jim manjka ostrine in inovativnosti, lahko rečemo, da se je celotna humanistika znašla v podobnem položaju, saj povsem nekritično pristaja na podrejanje naravoslovnemu mišljenju in se slepo prepušča obstoječi ekonomski logiki.
Prebral, razmislil in napisal Tadej Meserko.
Komentarji
komentiraj >>