Ponoči so vse mačke črne, podobno usodo si z njimi delijo tudi krave in ostali živelj. Ob tej debeli polnočni uri bomo oči uprli daleč stran, tja, kjer je morje črno ne glede na uro in položaj sonca. Nocoj bomo raziskovali umetniško gibanje 20-ih let 20. stoletja, ki je pošteno prepihalo številne kotičke sveta. Ustavili se bomo v državi, ki danes šteje nekaj več kot 4 milijone ljudi, iz sovjetskih krempljev pa se je iztrgala leta 1991. Govorili bomo o gruzijski avantgardi.
V CELOTI!
Brez izjav pa se oddaja bere takole:
Ponoči so vse mačke črne, podobno usodo si z njimi delijo tudi krave in ostali živelj. Ob tej debeli polnočni uri bomo oči uprli daleč stran, tja, kjer je morje črno ne glede na uro in položaj sonca. Nocoj bomo raziskovali umetniško gibanje 20-ih let 20. stoletja, ki je pošteno prepihalo številne kotičke sveta. Ustavili se bomo v državi, ki danes šteje nekaj več kot 4 milijone ljudi, iz sovjetskih krempljev pa se je iztrgala leta 1991. Govorili bomo o gruzijski avantgardi.
Preden zagrizemo v to tematiko pa je potrebno osvetliti zgodovinske in umetniške okvirje, znotraj katerih se je pojavila avantgarda v Gruziji. Za začetek poslušajmo Belo Tsipurio [belo cipurijo], profesorico in vodjo oddelka za primerjalno književnost na Univerzi Ilia v Tbilisiju, ki je na letošnji konferenci Evropske mreže za študije avantgarde in modernizma v Poznanu predavala o futuristični izkušnji v Gruziji. Kaj se je torej tam dogajalo pred razvojem modernistične misli?
///////
Posebnost Gruzije je med drugim tudi v tem, da je tamkajšnja avantgarda izšla iz simbolizma, ki se je tam sicer pojavil nekaj desetletij pozneje kot v Franciji. Simbolizem se je tam dobro razvil in naznanil modernizacijo umetnosti:
///////
Med leti 1918 in 1921 je Gruzija zaživela kratko življenje kot svobodna demokratična republika, to pa so bila tudi živahna leta v Tbilisiju, ko so avantgardisti konkretno pričeli s svojim delovanjem. Tbilisi je bil v tistem času neke vrste zatočišče tudi za ruske umetnike, ki so takrat pobegnili iz svoje domovine, kjer je divjala revolucija. Tu imamo v mislih predvsem Kručoniha, Kamenskega, Hljebnikova in Terentjeva, torej takrat že uveljavljene futuriste. Skupaj z bratoma Zdanevič so se v Tbilisiju povezali z gruzijskimi umetniki in se aktivno vključili v tamkajšnje umetniško dogajanje.
Ilijo Zdaneviča sicer literarni zgodovinarji prištevajo med ruske futuriste, vendar pa se v Gruziji rado pove, da je bil rojen v Tbilisiju kot sin poljskega očeta in gruzijske matere. V času kratke gruzijske samostojnosti na začetku 20. let prejšnjega stoletja je igral pomembno vlogo pri ustvarjanju gruzijske avantgarde, še posebej futurizma. Bil je eden izmed ustanoviteljev ruske avantgardne skupine, ki je delovala v Tbilisiju, skupine z imenom 41°. A to še ni vse! Poleg tega je bil tudi začetnik gruzijskega dadaizma, ki je tam tiho divjal med leti 1917 in 1921 ter skozi gruzijske učence tudi v letih kasneje.
Vrhunec sodelovanja med gruzijskimi in ruskimi avantgardisti se je manifestiral v obliki zbornika, posvečenega igralki Sofii Melnikovi, izdanega septembra 1919. Ta je postal neke vrste antologija futuristične poezije in umetnosti v širšem smislu, njena posebnost pa je bila združeno delovanje obojih umetnikov: od Rusov omenimo Kručoniha, Terentjeva, Tatjano Vehorko in Nino Vasilievo, od Gruzijcev pa Ilijo in Kirila Zdaneviča, Titsiana Tabidzeja, Paola Iashvilija in Grigola Robakidzeja. Zbornik združuje številne različne umetniške sloge, vendar je njegova glavna usmeritev prav futurizem: moramo pa vedeti, da gruzijski umetniki takrat še niso bili tako ekstremni kot Rusi, saj so se še vedno bolj oprijemali simbolizma.
////////
Vrenje, povzročeno zaradi izjemne raznolikosti umetnikov v Tbilisiju, je voditelja mladih gruzijskih pesnikov Paola Iashvilija privedlo do tega, da je v kafiču International nekega dne stopil na mizo in glasno označil Tbilisi - in ne Pariz - za center svetovne kulture. Takšno je bilo tedaj vzdušje v glavnem mestu Gruzije.
Prav rusko avantgardno gibanje v Tbilisiju in rusko-gruzijska naveza sta bila odločilnega pomena za samo gruzijsko avantgardo in sta jo pravzaprav tudi napovedala. Osrednja kolektivna figura tbilisijske avantgarde je bila skupina H2So4, o kateri nam bo nekaj več povedala profesorica Bela Tsipuria:
/////////
Skupina H2So4 je v svoji specifičnosti lastno poetiko povezovala tudi z ljudsko umetnostjo, nemalokrat pa take povezave z visoko umetnostjo v znanstvenih obdelavah uzremo v izrazu primitivizem ali primitivistična umetnost.
Kaj je torej primitivizem in kako ga lahko uzremo v avantgardni umetnosti? Problem primitivizma se pojavi tam, od koder pravzaprav izhaja. Folklora in njena umetnost sta velikokrat vezani na tradicionalne družbene strukture in njihovo reprodukcijo. Ta dejstva so v diametralnem nasprotju z avantgardno umetnostjo, kateri gre, posplošeno, za ukinitev takšnih konvencij in njihovo predrugačenje. Zakaj se torej avantgardni umetniki kljub prej omenjenemu argumentu odločijo uporabljati tradicionalno ljudsko umetnost? Gre za to, da v svojem bistvu avantgarde - v svoji »optimalni projekciji v prihodnost« - zrejo ljudsko množico kot prihodnjo množico umetnikov, inženirjev in pesnikov. Romantični ideal ljudske umetnosti se približa utopiji, tj. politični utopiji, ki so ji kasneje mnoge optimalne projekcije zares klonile in se ji pridružile.
Tako je socrealizem, socialistični realizem, ki so ga v Sovjetski zvezi uzakonili kot edini državni slog 24. aprila leta 1932, v sebi združeval tradicionalne elemente realističnega pisanja, ki je bilo v njihovi teoriji - denimo Lukacsevi - edino zmožno prikaza dialektike in razrednega boja marksistov.
Gruzijska avantgarda pa je zaradi kratkotrajne samostojnosti v demokratični Republiki Gruziji od leta 1918 do 1921 tradicionalno umetnost pojmovala drugače in jo je zlorabljala predvsem v njeni melodični strukturi, kjer je mešala svojo avantgardno ideologijo s folklornimi elementi.
////////
Primitivistična umetnost, včasih imenovana tudi naivna umetnost, art brut ali outsider art - vsako ime namreč označuje drugačno lastnost iste smeri - pa ni vzniknila za časa avantgard. Njen izvor gre iskati kot reakcijo na razsvetljenstvo in Rousseaujev koncept plemenitega divjaka – podobnost z Micićevim barbarogenijem je očitna -, ki je utelešenje narave, strasti in emocij, kakršna je tudi primitivistična umetnost.
Eden izmed danes najbolj prepoznavnih primitivističnih slikarjev v Gruziji je bil Niko Pirosmanashvili, bolj znan kot Niko Pirosmani. Kot samouk se za časa svojega življenja ni proslavil, delal je kot občasni delavec na kmetijah in na železnicah. Risal je pokrajine in folklorne motive iz gruzijske zgodovine, živeče ljudi in ostale motive, ki pritičejo ljudski, včasih imenovani tudi vernakularni umetnosti. Kar je pomembno, pa je to, da so ga v letu 1913 zapazili in o njem pisali ruski avantgardisti, ki so kasneje v strahu pred revolucijo masovno zbežali – najbolj znana sta bila brata Zdanevič, Ilija in Kiril – v Gruzijo in v glavnem mestu Tbilisi sprožili avantgardno gibanje futuristov.
S pridružitvijo Gruzije Zvezi sovjetskih socialističnih republik leta 1921 je prišlo tudi do subtilne spremembe gruzijske folklore v sovjetsko ideološko tvorbo. Ta je bila potrebna, da bi povezovala gruzijski živelj z novo državo, v kateri so po novem pristali in jo je bilo potrebno z mnogimi vezmi in vozlišči priključiti na dominantno kulturo in ideologijo.
Pa vendar je treba priznati, da se je avantgardna osebnost Tbilisija obdržala vse do konca dvajsetih let, ker so pravzaprav že za časa sovjetske zasedbe, to je leta 1924, ustvarjalci skupine H2So4 izdali svoj najbolj znan almanah in pri tem še niso bili preganjani in zaprti. Dadaistično-futuristični almanah je bil še en poskus, da bi prelomili kanonične strukture literature in skozi primitivistične igre in eksperimente našli umetniško pot v dadaizmu. Kakšno nasprotje težkim časom svinčene zavese, ki so prišli le nekaj let kasneje, ko so Sovjeti začeli namensko uničevati gruzijsko nacionalno kulturo in gruzijsko nacionalno identiteto.
Manifest je bil glavno glasilo avantgarde, saj so skozenj ustvarjalci ljudem sporočali svoje ideje; čas v začetku 20. stoletja pa jim je to delo močno olajšal, saj so bili ravno tedaj v vzponu tiskani mediji, ki so širili novice križem sveta, v vzponu so bili telegrafi in radio, torej taiste stvari, ki so jih opevale in slavile tudi avantgarde in njihovi »preroki«.
/////////
Kot vsaka avantgarda se je tudi gruzijska v svojem manifestu želela izoblikovati kot samosvoja in je zanikala italijanski in ruski futurizem ter dadaizem, ki so že tedaj nadzirali evropsko umetniško sceno. Predvsem pa se je ločila od simbolizma, ki je tedaj vladal gruzijskemu kulturnemu dogajanju, in simbolistične skupine Tsisperqantselebi [cisperkancelebi], kar v slovenščini pomeni Modri rogovi, z očitno aluzijo na nemško ekspresionistično gibanje Der Blaue Reiter, ki je delovalo v letih poprej.
/////////
Gruzijskim futuristom je torej uspelo. Vendar je ob tem nemara nujno pripomniti in v razmislek omeniti usodo največjega gruzijskega pesnika 20. stoletja, vsaj tako ga imenujejo sami, Galaktiona Tabidzeja. Čeprav mu je v tridesetih letih uspelo uiti čistkam, ga je podreditev sovjetski politiki povsem dotolkla in ga vrgla v alkoholizem in brezup. Po internaciji v psihiatrično bolnišnico se je namreč 17. marca 1959 vrgel skozi okno na cesto in umrl. Kaj se je dogajalo z gruzijskimi futuristi in predvsem, kaj se je dogajalo v njihovih glavah, pa je seveda težko ugotoviti.
Za vsako literarno gibanje - ali umetniško gibanje v splošnem - je najpomembnejša njegova recepcija v kasnejših časih, ki podeli temu gibanju argumente za njegovo umestitev v tok zgodovinskega odvijanja časa in ga utrdi v prepričanju, da je bilo zares pomembno. Prav tako se je zgodilo tudi z gruzijsko avantgardno skupino H2So4, katero so odkrili gruzijski pesniki, ki so delovali po razpadu Sovjetske zveze v zadnjem desetletju 20. stoletja – povezava z npr. drugim valom slovenske avantgarde v šestdesetih in sedemdesetih je očitna. Šele zatem so jih začeli raziskovati tudi literarni zgodovinarji in teoretiki, ki so jih dokončno umestili v dogajanje znotraj gruzijskega modernizma, skupaj s simbolisti, ki so bili za časa sovjetskega jarma prav tako kot skupina H2So4 zamolčani in potisnjeni v pozabo.
/////////
Mogoče se je ob zaključku današnjih Oči, da ne vidijo potrebno vprašati pomembno bivanjsko vprašanje, ki gre nekako takole: Ali je funkcija literarne zgodovine, ki preučuje avantgarde, enaka funkciji avantgarde? Ali drugače povedano - kot se je na konferenci v Poznanu razvnela debata –, je torej nujno, da raziskovalci avantgarde tudi sami postanejo avantgardistični prekucuhi?
Komentarji
komentiraj >> Re: Gruzijska historična avantgarda in skupina H2So4
tetraoksožveplova(VI) kislina [07/10/2010]
ali naj jo raje imenujem skupina se bere lepo, a čuje se prav nič. smem poprositi po nekakršnem posnetku?
odgovori >>
Re: Gruzijska historična avantgarda in skupina H2So4
andrej [07/10/2010]
zdravo, na vrhu je posnetek celotne oddaje, za izjave pa samo poskakuj v času :)
odgovori >>