Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JANI KOVAČIČ: Cerberus Hotel- Jazzitete (ZKP RTV Slo, 2010) (ponovitev 10. 10. 2010 ob 00.30) (3915 bralcev)
Nedelja, 3. 10. 2010
MarioB



Mario Batelič recenzira ploščo 'jazzitet' Janija Kovačiča, ki jo je posnel vkup z Big Bandom RTV Slovenija pod vodstvom Igorja Lunderja. Na njej Kovačič iskrivo pripomni, da so 'Jazzitette so skladbe Novega Urbanega Jazza (NUJ), ki je postal globalni urbani etno, folklorna glasba zbeganih podnajemnikov tega sveta - ljudi.' ... (v celoti!)
* Pred leti mi je novinarski kolega potarnal o poraznem stanju v domačem glasbenem založništvu, češ da je slišal nekaj izvrstnih demo-albumov Janija Kovačiča, ki pa jih ne more nikjer objaviti. Res nenavadno, če povemo skrajno milo, kajti če se tako gode enemu najbolj znanih izvajalcev in avtorju kar nekaj ponarodelih pesmi, kako je šele z neznanimi začetniki. A Kovačič ni vrgel puške v koruzo; nasprotno, lotil se je novih medijev in alternativnih načinov distribucije. Tako je svoj album “Disko Karamazovi” objavil kar brezplačno na spletu, kjer najdemo še nekaj drugih uradno neobjavljenih projektov, album “Vošč in Kolede”, svoje zadnje fizično otipljivo delo pred albumom, ki ga danes obravnavamo, pa je pred dvema letoma šel med poslušalce kot božično darilo Mladine.

Njegovo novo delo, album “Cerberus Hotel – Jazzitette”, kot v posmeh omenjenim malone gerilskim načinom širjenja zvoka in besede, pa je izšel karseda uradno. Izdala ga je namreč nacionalna založba “kaset in plošč”, povrhu pa Janija spremlja Big band Radiotelevizije Slovenija. Tisti, ki Kovačičevo ustvarjanje dobro poznate, pa najbrž ne dvomite, da kultni kantavtor ob tej vnovični potrditvi za takorekoč nacionalno pomembnega avtorja čisto nič ni omilil svojih besednih bodic in zvočne nepredvidljivosti.

Jazzitette so nastale na lanskoletnem koncertu v Studiu 14 Radia Slovenija, ki je sodil v okvir Slovenskih glasbenih dnevov. Živa izvedba prida že tako razbrzdanim in nekonvencionalnim komadom nadih posrečene spontanosti pa tudi improvizacije. Na ovitku bogato opremljene cedejke, na kateri najdemo vsa besedila pesmi, je Kovačič takoj na začetku zapisal, da gre za “Hommage mojstru Bojanu Adamiču”. Kar je krasen napotek, v katero smer se bodo sukale pesmi in muzika, a Kovačič je pričakovanim bigbandovskim šansonom vtisnil svoj neizbrisen pečat ter postregel z besedilno izjemno močnim, glasbeno pa zelo pestrim gradivom.

Big band vodi Igor Lunder, sicer mlajši kitarist in skladatelj, ki je v aranžmaje, ki se dostikrat odmikajo od tistega, kar pričakujemo od bigbandovske muzike, imenitno ujel in v pravšnje zvoke odel Kovačičeve skladbe. Lunder je z drobnimi dodatki ter veščim usmerjanjem glasbenikov dosegel dodaten dramatski učinek Kovačičevih besedil, ki tako, skupaj s sočno in zvečine radoživo glasbo, tvorijo zaokroženo celoto, svojstveno kabaretskemu nastopu, ki že tako preveva duh plošče.

A kabaretski učinek še zdaleč ni edini; pri petju se namreč Kovačič loteva številnih slogov: od posnemanja jazzovskega “scatovskega” petja prek hitrega govoričenja v slogu rapa do šansonjersko-kabarejskega sloga z vriski in kriki, pa tudi bluesovske otožnosti. Večkrat pa v istem komadu spretno združuje več slogov in tako prispeva k dinamičnosti in poudarjanju omenjene dramatske sporočilnosti komadov. V besedilih je neusmiljen do vsakdanjih in vsakonočnih človeških traparij, tako na osebni kot množični ravni, ko denimo “šimfa” konzumerizem. Globokoumna in pikra besedila izpričujejo Kovačičevo vešče obračanje besed in igranje z njihovimi pomeni; to seveda velikokrat ustvari humoren učinek, včasih že v posrečenem naslovu pesmi, kakor je na primer “New Age”, ki pa ima hecen slovenski podnaslov “Nova starost”.

Med izstopajočimi komadi velja omeniti malone podivjano in izkričano “Saksofonsko jutro” s številnimi žmohtnimi solističnimi parti ter gibko in razvejano ritmično spremljavo, pa komad “Mačo-polh” z iskrivim besedilom in odličnim aranžmajem, ki spretno ujame zakajeno tematiko pesmi o ponočnjaku, pa še vsaj uvodnega “Shizo”, ki, tako na glasbeni kot besedilni ravni, lepo uvede album in napove vznemirljivo in zabavno popotovanje. Bigbandovci občasno citirajo kako znano temo, še najbolj opazno “I Can't Get No” od Rollingov, ki tvori smiselni del omenjene “Shizo”, pa tudi kak drobec drugih glasbenih citatov – od klasike do jazza. Slišimo tudi ludizem, spreobračanje in disharmonijo ter navezave na nebroj glasbenih postopkov in šol – od kajpak jazza in bluesa prek omenjenih kabarejskih prvin do moderne in tudi avantgardne glasbe.

“Jazzitette” nas navdajajo z več kot dobrim občutkom o stanju domače glasbe, še posebej v luči aktualnih debat, ki jo je tudi sam Kovačič zaostril v nedavnem članku v Mladini. Je tudi šolski primer, kako lahko alternativa sodeluje z mainstreamom, še več, dokaz, da se lahko iz tega izcimi nekaj povsem novega in presežnega. Upajmo, da to ni zadnji tak projekt big banda. Kovačiču pa želimo, da bo kmalu enako uspešno zaobjel svoje trenutno sodelovanje s podobno, a manjšo in manj znano zasedbo – s cerkljanskim Kar Češ Brass Bandom. Ter da nas bo s tako dobrim albumom presenetil vsaj enkrat letno!

pripravil Mario Batelič


Komentarji
komentiraj >>