* Eni zadnjih glasbenikov, ki so uspešno prevetrili konvencionalno pop formo, so bili nedvomno bristolski downtempaši. Če seveda pod uspešen pop format razumemo skladbo, ki je zgodba zase, skladbo, ki se ne iztroši po dveh poslušanjih in skladbo, ki hitro obstane v ušesu. Še posebej uspešni v tem početju so bili nekdanji sodelavci Massive Attack in Tricky. Kot po tekočem traku so nizali skladbe, ki so črpale iz njihovih mnogoterih vplivov, te pa so skozi izjemno glasbeno vizijo spretno povezovali v koherentne albume, s katerimi so se za vselej zapisali v tisti zanimivejši del glasbene zgodovine.

Posledično je to pomenilo, da so se v spominu obdržale tako skladbe kot albumi, česar pa ne moremo trditi za večinski del njihovih glasbenih kolegov, katerih albumi so ponujali vse preveč amorfno podobo. Zato se bolj kot posamičnih skladb danes spominjamo le njihovih albumov. OK, priložnostno je resda marsikomu tudi v post-bristolskem downtempo obdobju uspelo posneti memorabilen pop komad. Toda kreativce, ki jim je uspelo zabeležiti toliko uspešnic kot nekdanjemu kruju The Wild Bunch v zlatem obdobju devetdesetih, bi najbrž lahko prešteli na prste ene roke.

Prav ta percepcija devetdesetih kot najbolj plodnega obdobja za bristolski downtempo pa sedaj skozi prizmo novih dosežkov deli mnenje javnosti. Trickyev novi, deveti studijski album ‘Mixed Race' sicer beleži pozitivne kritike, se pa najdejo tudi posamezniki, ki bi težavnega Bristolčana radi poslali nazaj v devetdeseta. Ob tem pa preprosto pozabljajo, da je danes vstopil v zrela leta in je bogatejši za marsikatero življenjsko izkušnjo. Osebne izkušnje pa so bile vselej glavni vzvod v njegovem glasbenem ustvarjanju, zato je iskanje novih, ali pa drugačnih glasbenih smernic pač le logična posledica. Na tem mestu je najbrž povsem na mestu primerjava z drugimi najvidnejšimi Bristolčani. Medtem ko so Portishead s svojim zadnjim albumom poskušali obuditi odsev preteklosti in se ob tem v neuspelem poskusu pošteno opekli, so Massive Attack s svojo zadnjo ploščo, ki se napaja v njihovih recentnih izkušnjah, morda povili celo svoj najbolj zrel album doslej. Trickyev 'Mixed Race' sicer ne doseže popolnosti plošče 'Heligoland' svojih nekdanjih in morda ponovnih sodelavcev, se pa naravnost izvrstno znajde v aktualnem času.

Prvo poslušanje vsega pol ure dolgega albuma ponudi vtis, da gre pravzaprav za zbirko priredb, pa čeprav sta na njem verjetno le dve »sposojeni« skladbi. V singlu 'Murder Weapon' se z vsemi štirimi oprime jamajške klasike Echa Minotta iz začetka devetdesetih, v skladbi 'Kingston Logić pa v precep vzame svoja nova someščana, pariško plesno senzacijo Daft Punk. Loti se še svoje zgodnejše primerno zakajene bluesovsko-soulovske estetike, pa nekakšnega kvazi jazzovskega hibrida, bližnjevzhodnega melosa z lutnarjem in pevcem Hakimom Hamadouchem v osrednji vlogi, opojnih klubskih elektrončkanj in še kopice neoprijemljivih glasbenih elementov, ki razkrivajo njegov širok posluh za raznorodne muzike. Prav to njegovo odkrito spogledovanje s številnimi muzikami pa nekaterim predstavlja nov kamen spotike. Očitajo mu, da se za vsemi različnimi izraznostmi poskuša skrivati toda, da ostaja zgolj pri neuspešnih poizkusih. Pri tem zanemarjajo dejstvo, da prav v vsaki od skladb pusti svoj takoj prepoznaven »flejvr«. Nenazadnje, za koliko glasbenikov bi danes lahko trdili, da jim ne glede na to česa se lotijo, v godbi uspe pustiti svoj zaščitni pečat? Najbrž ne prav veliko, to pa le še potrjuje Trickyev kameleonski kreativni potencial.

Album ‘Mixed Race' sicer morda ne sodi v sam vrh Trickyevih glasbenih dosežkov, toda v tem trenutku nedvomno ponuja njegovo najbolj aktualnemu času na kožo pisano poslušanje. Bo podoben vtis ponudil tudi njegov skorajšnji premierni slovenski nastop v Kinu Šiška?

pripravil Goran Kompoš