Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Med sedanjostjo in spomini: od Burgerjevega Circus Fantasticusa do Clauda Chabrola (3957 bralcev)
Ponedeljek, 4. 10. 2010
Katja, Nina in Andrej



V uvodnih zvočnih sekvencah boste lahko prisluhnili Katjinemu prispevku o Burgerjevem celovečercu »Circus Fantasticus«, ki je s šestimi prejetimi vesnami postal letošnji zmagovalec »13. Festivala slovenskega filma«.

V nadaljevanju se boste v Andrejevi družbi lahko spominjali nedavno preminulega Clauda Chabrola, enega največjih francoskih cineastov, za konec pa vam bomo postregli še z info blokom.

Vabljeni v današanja filmska prehajanja med spomini in sedanjostjo...

V CELOTI!
Posnetek oddaje:









---

Vsem prav lep filmski pozdrav! V nocojšnji Temni zvezdi vas pozdravlja razširjena ekipa edicije, saj smo moči za nocojšnje filmsko-radijsko druženje spet združili Katja Čičigoj, Andrej Tomažin in moja malenkost. V uvodnih zvočnih sekvencah boste lahko prisluhnili Katjinemu prispevku o Burgerjevem celovečercu »Circus Fantasticus«. Ta je s šestimi prejetimi vesnami postal letošnji zmagovalec »13. Festivala slovenskega filma«.

Dvanajstega septembra pa je odjeknila vest, da je v 80. letu starosti preminil znameniti francoski režiser Claude Chabrol. In prav temu velikanu, ki je režiral več kot štirideset filmov, pri čemer so še posebej znamenite njegove porogljive kritike francoske buržoazije, se bomo posvetili v drugem delu oddaje, saj je Andrej Tomažin za vas pripravil prerez umetnikove ustvarjalne poti, ki je poleg režije obsegala še delovanje v polju scenaristike in producenstva.

V zadnjem delu današnjega druženja pa vas čaka še novičarski sklop, v katerem vas bomo opozorili na nekatere pomembnejše dogodke v svetu filma.

Prisluhnimo sedaj Katjinemu, še čisto svežemu portoroško-filmskemu prispevku, ki v prvi filmsko-radijski plan postavlja že omenjeni Burgerjev »Circus Fantasticus«. Slednji je poleg vesne za najboljši igrani film in režijo, prejel še vesno za masko, ton, glasbo in najboljšo stransko vlogo.
---
Morska sapica je danes iz Portoroža pripeljala vesti o ravnokar zaključenem »Festivalu slovenskega filma«. O (ne)smiselnosti praznovanja slovenske filmske produkcije, ki na leto pripelje cele 4 celovečerne filme mešane kakovosti, morda kdaj drugič, danes pa se bomo posvetili nespornemu zmagovalcu festivala, filmu Circus Fantasticus Janeza Burgerja.

Kot je žal pričakovati v slovenski kinematografski produkciji, je film, ki prepleta kruto realnost vojne s sanjskim eskapizmom v fellinijevsko obarvani svet cirkusa, zaradi finančnih kolobocij potreboval sedmi let za realizacijo. Več o drzni specifiki filma brez dialogov, o vajah z igralci in cirkuškimi artisti ter o snovanju scenarija, je povedal nagrajeni režiser Janez Burger:















O tem, kar je bilo kljub vsem kolobocijam pri filmu najbolj fantastično, pa je režiserja povprašal navdušeni gledalec:















O auditivni razsežnosti, ki je v filmu brez dialogov nedvomno ključnega pomena, o nastajanju filmske glasbe in njenem prepletanju z zvokom, sta več povedala dolgoletna sodelavca – Janez Burger in prav tako nagrajeni skladatelj Drago Ivanuša:















---
Naravnost iz Portoroža se vam je s pravkar slišanim prispevkom javila Katja Čičigoj. Sedaj pa vnovič napnite vašo slušno pozornost, saj sledi memorial Claudu Chabrolu, ki vam ga bo v realnem radijskem času prestavil Andrej Tomažin sam:
---


Claudea Chabrola [kloda šabrola] bi lahko imenovali kar nenadejani prvak Novega vala, ki je to postal brez želje in vednosti o tem. No, morebiti je v teh besedah preveč posploševanja, saj se je Chabrol v prelomnih letih za sedmo umetnost vsekakor družil z Godardom, Rohmerjem in Truffautom, skupaj s katerimi je delal kot sodelavec pri reviji Cahiers du Cinema [kaje du sinema]. Sam pravi, da mu zaradi bogate žene ni bilo treba delati veliko in je tudi zato v Filmske zvezke prispeval bolj malo, že 57. leta pa sta z Rohmerjem izdala izredno vplivno knjigo o Hitchcocku.

Poleg Alfreda Hitchcocka je na Chabrolovo snovanje in filmske zamisli odločno vplival tudi Fritz Lang in njegova odlično zasnovana koncepcija prostora. Chabrol je pri njem cenil še dodelan odnos med sliko in pripovedjo ter občutek ujetosti v kadru. Od Hitchcocka, s katerim ga zelo pogosto vzporejajo in primerjajo, pa je do določene mere posvojil občutek za ironijo, razmerje med osebo in krivdo ter njegov unikaten pogled na dejanje umora.

Že skorajda heretično za novovalovskega režiserja je bil povsem politično nevtralna osebnost, ki je zgolj v nekem intervjuju pograjala desno usmerjeno univerzo, na kateri je pristala zaradi očetove želje, da bi Chabrol postal farmacevt. Sam se je odločal še med pravom, vendar je med študijem zbolel in se na zdravljenju v Švici zaljubil v dekle, za katero je kasneje ugotovil, da je izredno bogata in po dveh mesecih sta se poročila. Claudu Chabrolu nekaj časa ni bilo potrebno delati ničesar.

S pomočjo ženine dediščine po materini strani pa je 58. leta kot prvi film na trak zabeležil zgodbo o mladeničevi vrnitvi v vas, kjer je odrasel in njegovo srečanje z mladostnim prijateljem, ki je globoko zabredel v depresijo in obup. Le beau Serge [le bu serž] je film, ki ga kritiki nemalokrat označujejo kot prvi film Novega vala, posnetega leto dni pred Truffautovimi 400 udarci in Resnaisevim Hiroshima, Mon Amour [hirošima mun amur]. V prvem filmu so vidni že vsi formalni gradniki zgradbe chabrolovskega filma, od preprostega in direktnega prikaza mladostniškega življenja v težki pokrajini do povsem neznanih igralcev, ki so tudi s pomočjo njegovih filmov postali zvezde. Naj omenim samo Jeana - Paula Belmonda in kasnejšo drugo Chabrolovo ženo Stephane Audran [stefon odran].

Po filmu Les bonnes femmes [le bon fem] iz začetka šestdesetih let je zapadel v kritiško nezanimanje in za slabih deset let je padel v ustvarjalni kaos, v katerem je ustvarjal filme, katerim kritiki v svoji neusmiljeni dikciji ne pripenjajo nikakršnih spodbudnih besed. A kakršen je Chabrol bil, v nekem intervjuju odgovarja, da ni važno, kakšne filme snema, važno je samo to, da jih. In ker mu po prej omenjenemu filmu ni uspelo dobiti sponzorskega denarja za resen film, se je – kot pravi sam - odločil ustvariti niz komercialnih filmov. Tako dejanje je za novovalovskega režiserja nezaslišano, pri Chabrolu pa zgolj kaže na njegovo neutrudno ljubezen do filma, ki se ni izražala v kazanju na njegovo heretičnost in podobno. »Mnogi od teh filmov so bili slabi«, priznava Chabrol, »a mi je vedno uspelo, da sem ustvaril eno ali dve sceni, v katerih sem pokazal na to, kar si želim ustvariti.«

No, enkrat se je moral zgoditi obrat in Chabrol je 68. leta posnel zadevo, za katero je rekel, da je to »prvi film, ki je narejen točno tako, kot /je/ želel.« Zadeva se imenuje Les Biches, po slovensko Srnici, v njem pa sta predstavljeni dve lezbijki v problematičnem razmerju z istim moškim. Ta film so kritiki sprejeli za svojega in Chabrolova kariera je počasi rasla, ko je leto kasneje po zgodbi Cecila Daya Lewisa posnel uspešen film Zver mora umreti, v katerem je nastopil Jean Yanne [jean yanne], znani radijski humorist. Kritiško občestvo šteje ta korak za eno bolj tveganih potez Clauda Chabrola.

Pa vendar je v najbrž najbolj znanem režiserjevem filmu, Le Boucher [le buše], ali po naše Mesar, nastopil isti igralec in si s tem zagotovil večno slavo v analih filmske zgodovine. Nastopil je v vlogi mesarja – serijskega morilca, ki ob srečanju z lepo ravnateljico Helene [elen] pade v premišljevanje o svojih dejanjih in gledalca s svojo patetično igro prepriča, da začne simpatizirati prav z njim. S taistim filmom si je tudi (!) Chabrol zagotovil kritiško veljavo in ljudsko prepoznavnost. To se je zgodilo predvsem zaradi tega, ker se je s tem filmom (in seveda s prejšnjima dvema) izoblikoval prepoznaven chabrolovski stil: Močno izbrušeni umetniški proizvodi z umorom in napetostjo, z močno navezavo na Hitchcocka, le da Chabrol v svojih filmih pokrajino in ljudi - ki niso glavni igralci - prikazuje z občutkom za malenkosti in toplino; s tem pa jim pripne avtentičnost, kakršno pri Hitchcocku tako težko uzremo.

Chabrolovo produktivnost lahko primerjamo z Rohmerjevo, vse ostale stvari pa ga od novovalovskih režiserjev močno oddaljujejo. Pri njem ni najti Godardovskih eksperimentov in die-hard fanov, ki jih je imel in ima Truffaut, pa vseeno je Chabrol v osemdesetih letih življenja, ki ga je prekinila smrt 12. septembra letošnjega leta, postal eden izmed večjih uspehov Nouvelle Vaguea. Režiser, ki ga je želel Hollywood, pa se jim nikoli ni uspelo dogovoriti.

V spomin na Clauda Chabrola je od danes pa do srede v Kinoteki možen ogled njegovih filmov. Danes ob šestih se je že odvrtel film Srnici, pred slabo uro pa se je začel Le Boucher, Mesar. Jutri lahko ob šestih še ujamete film Betty, letnik 1992, v sredo ob isti uri pa ste vabljeni na ogled zgolj štiri leta starega filma Pijani od oblasti, enega izmed družbeno angažiranih filmov Clauda Chabrola.

(In Memoriam Claude Chabrol je spisal Andrej)

---
Sledi še obljubljeni temnozvezdni pregled filmskih novic, ki ga nadaljujemo še z dvema novicama o slovesu filmskih legend. Konec septembra je namreč preminil Arthur Penn, ena od ključnih figur novega ameriškega filma s konca šestdesetih let, ki se je med drugim podpisala pod takratni filmski mejnik, »Bonnie in Clyde«. 30. septembra pa je v filmski javnosti odjeknila še ena tragična novica, preminila je namreč igralska legenda, Tony Curtis, ki je posnela kar 122 filmov.

Na 13. »FSF« pa so se poleg »Circus Fantasticusa« z vesnami okitili še »Piran – Pirano«, ki je prejel nagrade za montažo, glavno žensko vlogo ter najboljši scenarij. Škafarjev »Oča«, katerega svetovna premiera se je zgodila na letošnjem beneškem filmskem festivalu, je prejel dve nagradi - za fotografijo in posebne dosežke.Vesne pa so prejeli še Jurij Zrnec in Gojmir Lešnjak za glavno moško vlogo, najboljši dokumentarni film je postal »Majoš« Amirja Muratovića, »Mrtvaški ples« Konija Steinbacherja pa je prejel vesno za najboljši animirani film. Peter Bratuš je za film »10 let« prejel prvo nagrado za najboljši kratki film, s kodakovo nagrado za najboljši študentski film pa se so okitili »Moški« Mine Bergant. Kodakovo nagrado za fotografijo je prejel Diviš Marek za »Circus Fantasticus«, občinstvu najbolj povšeči je bil »Gremo mi po svoje« Mihe Hočevarja. Več o nagrajencih si lahko preberete na spletni strani festivala: http://www.fsf.si/index.php?module=strani

Od prihajajočih se filmskih dogodkov naj vas opozorimo še na filmski program »16. Festivala mesta žensk«, o katerem vam bo natančno poročala Katja Čičigoj. Med 4.10 in 6.10 poteka »DokuBazaar«, Neodvisni ljubljanski festival dokumentarnega filma, o katerem si lahko več preberete na naslednjem spletnem naslovu: http://lidff.blogspot.com/. Na festivalu, ki se že drugo leto odvija v klubu Gromka na Metelkovi, bo prikazanih 45 dokumentarnih filmov iz 24 držav, vstop pa je prost.

Jutri v Kinodvoru, v sodelovanju z »Društvom za širjenje filmske kulture KINO!«, lahko prisluhnite predavanju profesorja Dudleya Andrewa z Univerze Yale z naslovom »Kaj film je!«, v katerem bo profesor Andrew spregovoril o pomenu Andréja Bazina za današnji čas.

Če pa se želite scenaristično usposabljati, je znamenita izobraževalna platforma velikana poljskega filma, Andrzeja Wajde, vnovič odprla prijave za brezplačno »delavnico Ekran«. Več na www.wajdaschool.pl.

Današnjo Temno zvezdo smo pripravili Katja Čičigoj, Andrej Tomažin in Nina Cvar, s Primoževo tehnično asistenco. Vabljeni, da se nam vnovič pridružite čez 14 dni, ko bomo prečesali filmski program »16. Festivala mesta žensk«, končno pa boste lahko prisluhnili tudi prispevku o "Peklu Henri-Georgesa Clouzota".


Komentarji
komentiraj >>