* Za masko skriti kralj newyorškega raperskega podzemlja z začetka tega milenija, MF Doom je letos izvrgel že svojo drugo živo ploščo. Za marsikoga je to seveda veliko presenečenje, saj se je raper, trenutno slišeč zgolj na ime DOOM, v poslednjih nekaj letih ukvarjal predvsem s problematiko njegove odrske neprezence. Na svoje koncerte je namreč pošiljal za masko skrite neznance, ki so le namišljeno odpirali usta po vnaprej pripravljenih studijskih posnetkih.

Po aferi, ki je zaradi tega izbruhnila v zadnjih letih, je izdaja novega živega albuma vsekakor predrzno dejanje, sploh ob tem, da je njegov prvi živi album razočaral. Trik se seveda skriva drugod, saj gre v bistvu za album verjetno posnet na različnih lokacijah v času njegovega vrhunca, okrog leta 2004. Gre za DOOM-ov izjemen material, zbran povečini z njegovega kultnega prvenca »Operation: Doomsday« ter takrat svežih klasik »Mm... Food« ter projekta Madvillain, soustvarjenega s producentom Madlibom. Poleg njih na njem najdemo še nekaj raritet in manj znanih skladb, vse skupaj pa je Doom zapakiral v dva »acta«, prvega sestoječega povečini iz materiala izdanega v prvih letih tega milenija in drugega, kjer povečini predstavi delo s svojega prvega solističnega prvenca. Vmesna postaja je kratek »interlude« iz »Star Warsov«.

MF Doom, globoko inspiriran s klasičnimi stripovskimi junaki, drugo in tretje razrednimi filmi, iz katerih izhaja ogromno njegovih samplov, na tem koncertnem albumu zveni dokaj sveže, deluje maksimalno vpet v dogajanje, komunicira s publiko, v njegovem vokalu pa je čutiti precejšnjo mero energije, česar za njegove studijske plošče ne bi mogli ravno trditi. Kompletni živi album Dooma obdaja še njegov podvajač in občasni humorist Big Benn Klingon, ki sicer albumu ne dodaja ali odvzema pravzaprav nič, a ponuja dober vpogled v realnost večkrat nepotentnega raperskega podvajanja. Kljub temu da nikjer ne moremo zaslediti podatka, v katero leto posegajo živi posnetki, pa je jasno, da je bil album posnet pred letom 2005, saj na njem ni nobenega kasnejšega materiala, poslušalstvo pa je globoko navdahnjeno predvsem z materialom iz »MM... Fooda«.

Govoric o tem, da so Doomovi koncerti segali od briljance do poloma, s tem albumom ne morem ne potrditi ne zanikati, saj gre za dober koncertni album brez kakih večjih presežkov, presenečenj ali napak maskiranega heroja newyorških ulic.

pripravil Jizah