Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
The Thing & Otomo Yoshihide!!! (1972 bralcev)
Sreda, 6. 10. 2010
Tit Podobnik



Včeraj smo doživeli slovensko premiero, saj se je triu The Thing pridružil japonski kitarist Otomo Yoshihide. Njihovo skupno ploščo Shinjuki Crawl smo na Radiu Študent poslušali skoraj natanko pred letom dni, kolega iz glasbene redakcije pa v zapisu k oddaji ne bi mogel lepše izluščiti prerokbe za včerajšnji nastop. Otomo namreč v glasbo The Thing vnese za njih malo manj značilno, karseda razpotegnjeno in včeraj skoraj enourno grajenje zvočne slike. (v celoti!)

THE THING with OTOMO YOSHIHIDE, 5. 6. 2010; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

* Zadnji mesec smo imeli priložnost v dokaj zgoščenem časovnem okviru videti kar tri eminentne free-jazzovske kolektive trše narave. Najprej so Full Blast precej razpihali Gromko, isti prostor pa je gostil še bolj punkovsko, a na koncu dneva morda kanček manj učinkovito zasedbo Offonoff. Če torej vedno znova ugotavljamo, da nam servirajo vedno znova iste glasbenike v različnih formacijah, se zgodba z The Thing, ki so včeraj godli v klubu Cankarjevega doma, pač nadaljuje. Ko pa oko uperimo v dobršen del recenzij koncertov zadnjih let vseh teh istih glasbenikov v različnih formacijah in ko občutimo obiskanost dogodkov, iz katerih so se izvijale te pisarije, lahko ven izvlečemo naslednje: dobimo točno to, kar želimo. Se sliši morda znano?

Včeraj smo sicer doživeli slovensko premiero, saj se je triu The Thing pridružil japonski kitarist Otomo Yoshihide. Njihovo skupno ploščo Shinjuki Crawl smo na Radiu Študent poslušali skoraj natanko pred letom dni, kolega iz glasbene redakcije pa v zapisu k oddaji ne bi mogel lepše izluščiti prerokbe za včerajšnji nastop. Otomo namreč v glasbo The Thing vnese za njih malo manj značilno, kar se da razpotegnjeno in včeraj skoraj enourno grajenje zvočne slike. Koncert se je tako manifestiral kot složna, postopna pripoved o muzikah, med katerimi je lahko vsakdo našel nekaj zase.

Utrip je, kot pri vseh zasedbah, v katerih se znajdeta, pripadel boben-bas dvojcu Paal Nilssen-Love in Ingebrigt Haker-Flaten. Iskreno rečeno, to ploščo bi lahko vsaj v svojih priobčevanjih k njunemu muziciranju že obrnil, a nekako jima med vsakim nastopom uspe uglasbiti sila trden groove, ki se mu je težko ali v mojem primeru nemogoče upreti. Po drugi strani je to že nekoliko predvidljivo, četudi Flatna na električnem basu ne vidimo in slišimo ravno vsak dan. Prav v trenutkih, ko se ga je posluževal - in to je bilo dobršen del večera - se je kvartet zasukal v podoživljanje in nadgradnjo postopne dramaturgije psihedeličnih rokerjev iz davne preteklosti. Razlika je bila zgolj v stopnji improvizacije in ukleščenosti sproti nastalih kompozicij, saj pri njih ne gre za konceptualno vožnjo k vrhuncu - ta se zgodi povsem spontano.

Ob repetitivnih drncih sta tako, kot že rečeno, glavni tok naprej predstavljala boben in bas. Yoshihide in Gustafsson pa sta zato toliko večjo vlogo zavzela v srednje in malo manj intenzivnih pasažah. Takrat se je obneslo predvsem Otomovo poznavanje zvočnosti kitare, saj jo je spretno prilagajal dani situaciji in jo konvencionalni distorziji navkljub ohranjal zanimivo skozi celoten koncert. Sicer so njegovi poudarki odločilno doprinesli tudi k razbijaškim delom, a v zmesi strukturiranega kaosa vseeno niso prešli v ospredje, po čemer Otomo tako ali tako nikoli ni slovel. Po drugi strani tudi Gustafsson ni pretiraval z elektroniko in tako le enkrat zapadel v nekakšen trzajoč noise, pretežno pa se je posvečal pihalom. Njegov spekter je s prihodom Yoshihideja potreboval največ prilagajanja, saj je imel v pričujočem primeru vsekakor nekaj manj prostora za izražanje kot navadno. Zato pa ga je toliko bolj efektivno izkoristil in povedal ravno toliko, kot je bilo potrebno.

Po predvidenem, skoraj uro trajajočem setu, se je zdelo, da je celota smiselno zaokrožena, z aplavzom konkretno spodbujen bis pa je to misel označil za zmotno. Dodatek je vzdušje dvignil vsaj še za nivo in popolnoma sesul vse, kar mu je prišlo naproti. Tako je kvartet svoj nastop dejansko zaključil s samim vrhuncem, kar tudi glasbenikom takšnega kova ne uspe prav vsakič. In menda jih bomo še naprej videvali prihodnje leto.

Na koncertu je dobil, kar je iskal, Tit Podobnik

 



Komentarji
komentiraj >>

Re: The Thing & Otomo Yoshihide!!!
zor [12/10/2010]

Sicer v eni prejšnjih recenzij se je omenjalo tale koncert, pa vračam omembo s posnetkom, če nemara koristi. (powered by slsk) http://www.megaupload.com/?d=IFONJJD0 :D
odgovori >>